Inštitut za arheologijo: Arkas
Arzenal

Strmec

Ime najdišča:
Strmec
Kraj:
Bela cerkev
Enota:
Šmarjeta
Področje:
Novo mesto
Vrsta:
grobišče
Doba:
mlajša železna doba (od 300 B. C. do 30 B. C.)

Podatki o najdišču v Arheoloških najdiščih Slovenije

Kraj:
Šmarjeta
Avtor:
Gabrovec
Stran:
227
Doba:
Pod Šmarjeto združujemo gomilna in plana grobišča na območju Vinjega vrha. Največ je bilo gomil (omenjajo jih nad 100) na zahodnem pobočju Vinjega vrha pri vaseh Strelac, Mladovina, Gradenje, Družinska vas, Kronovo. Gomile pa se bolj ali manj sklenjeno razprostirajo še dalje proti zahodu na območje vasi oz. zaselkov Radež, Gomila pri Obrhu, Gor. in Dol. Toplice, Goli hrib, Brezovica, Žaloviče. Bolj severozahodno od Vinjega vrha omenjajo gomile še pri Radovlji in gradu Klevevžu, severno od njega pri Orešju, Vinici in Škocjanu, na južnem delu Vinjega vrha pa v Dolini (med Drago in Vinjim vrhom). Tudi na samem vzhodnem delu Vinjega vrha je stala gomila, ki jo je prekopal maja 1914 I. Kušljan na Straži (Mali Vinji vrh). Plana grobišča so osredotočena predvsem na južno pobočje Vinjega vrha, Strmec, ki je, kot pravi Rutar (MZK 27, 1901, 28), "tako rekoč eno samo grobišče". Sporadično se omenjajo plani grobovi tudi pri Dol. Kronovem (glej s. v.).
Pripadajoče naselje je bilo na Vinjem vrhu, hribu, ki leži dominantno nad Krko in šmarješko kotlino. Gorski hrbet dokaj strmo pada na vse strani, laže je dostopen le od severa (od Sv. Martina pri Šmarjeti). Na zahodnem vrhu je cerkev sv. Jožefa (392); hrbet hriba pada počasi proti severovzhodu do Jelševca (389) in nato malo hitreje proti cerkvi sv. Janeza. Staro naselje je stalo (tako Rutar, MZK 27, 1901, 27 ss, po katerem dajemo naslednji opis) okoli cerkve sv. Jožefa do sedla pred Jelševcem in obsegalo ca. 7,5 ha. Poleg omenjenega glavnega naselja z dobro vidnim obzidjem omenja Rutar še druge, ki naj bi ležali severozahodno in jugovzhodno od njega v smeri proti Šmarjeti oz. Beli cerkvi. Tudi v globeli med sv. Jožefom in Janovkami (291 m) v vinogradu H. Misla iz Bele Cerkve na pobočju nad Tomažjo vasjo naj bi bile manjše naselbine. "Manjša stanovanja" omenja Rutar tudi drugod (npr. parcela št. 1535 in 1569). Brez podrobne terenske topografije danes težko preverimo Rutarjeve podatke, po katerih bi morali računati ob sami glavni utrjeni naselbini s še več stranskimi zaselki v bližini. Potek glavne naselbine na Vinjem vrhu je sedaj dobro ugotovljen in vrisan v katastrski načrt (Frey, Pingel, VS 17-19/1, 1974, med str. 192-193). Pri razširitvi ceste na Vinji vrh so načeli prazgodovinsko obzidje (Teržan, Zwitter, VS 17-19/1, 1974, 193 ss). Drugih naselbinskih najdb ne poznamo. Koliko sodi v naselbinski kompleks depojska najdba keltskih novcev (Pirkovič, Situla 10, 1968, 104, op. 3) ostaja prav tako dvomno. Poleg Vinjega vrha se omenjajo še druge naselbine (npr. Škocjan, Dolnja Stara vas, Zloganje, glej tam), tako da ni nujno, da sodijo vse nekropole, ki jih tu obravnavamo, le k Vinjemu vrhu. Pomen Šmarjete je v njenih nekropolah. V našem geslu združujemo pod Šmarjeto predvsem tiste, ki sodijo neposredno v območje Vinjega vrha (zaznamovane z zaselki Vinji vrh, Strelac, Mladovina, Gradenje, Družinska vas, Straža oz. Mali Vinji vrh), medtem ko druge bolj oddaljene obravnavamo pod oznako najbližjega zaselka oz. vasi, čeprav vsaj delno gotovo še sodijo v kompleks Vinjega vrha in so tudi tamkajšnje najdbe danes deloma inventarizirane pod Šmarjeto.
Prve našrtne raziskave segajo v leto 1879, ko je šmarješko področje obiskal F. v. Hochstetter; sad tega obiska je prvi opis in doslej edina skica arheološkega teritorija Šmarjete (Denkschriften 42, 1879, 38 ss [po separatu]). Isto leto je tu začel izkopavati F. Schulz, delno pod Dežmanovim, delno pod Hochstetterjevim nadzorstvom. Izkopal je ca. 20 gomil (Hochstetter omenja že pri prvem poročilu izkop 16 gomil: 10 za NM Lj, dve za NM Dunaj in štiri za Prazgod. komisijo dunajske Akademije). Izkopavanje se je nadaljevalo 1880-81. O izkopavanjih poroča dokaj podrobno Deschmann, MAGW 10, 1881, 12 ss. Terenska dela na območju Šmarjete je 1896 obnovil Pečnik in že tega leta izkopal šest gomil, katerih gradivo je poslal na Dunaj. 1899 in 1901 je kopal zopet Schulz, za leto 1899 omenjajo njegov izkop treh gomil Na Kužjani pri Družinski vasi. Že leta 1896 pa so izkopavanja zajela še plane grobove na južnem pobočju Vinjega vrha, Stmec. Tu so v tem času začeli rigolati vinograde, ki jih je uničila trtna uš. Na dan so prihajali pomembni arheološki zakladi, ki sta jih v hudi tekmi z večjim ali manjšim uspehom skušala pridobiti Pečnik in Kušljan. Najdbe so odhajale v Ljubljano in še pogosteje, posebno pozneje, na Dunaj. Do 1898 je pošiljal v Ljubljano najdbe vsaj Kušljan, po tem času pa niti ta ne več. Sočasno sta na pobudo Centralne komisije na Dunaju Pečnik in Kušljan izvedla še sama nekaj manjših izkopavanj. O vsem tem najbolje poroča Rutar, MKZ 27, 1901, 28 ss. O delih po tem času pa imamo le bolj ali manj jasne Pečnikove in predvsem Kušljanove rokopisne podatke. L. 1905 je kopala v šmarješkem kotu tudi Mecklenburška in odkopala po eno gomilo v Gradenjah in Beli cerkvi, dve pa v Družinski vasi. Leta 1912 je izkopala eno gomilo tudi v Šmarjeti: Treasures of Carniola (1934) 128 ss. Ložar, GMS 15, 1934, 6. Po tem času pošilja najdbe na Dunaj Kušljan. Zadnje njegovo poročilo govori o izkopavanju gomile na Straži, kjer naj bi bil odkril bojevnika s skledasto čelado in bogata ženska grobova (Pirkovič, Situla 10, 1968, 116 ss). Poročilu je priložil tudi načrt gomile, po katerem bi lahko domnevali še več grobov: Arhiv NM, Az, 47 a. Le redke najdbe pridejo v tem času v NM Lj (Schmid, Carniola 2, 1909, 4, 131 ss; MZK 8, 1909, 223; JfA 4, 1910, 91 b). Z začetkom prve svetovne vojne so raziskovanja v tem prostoru praktično zaključena.
Najdbe v gomilah z žganimi in skeletnimi pokopi pripadajo halštatskemu obdobju (z začetkom v Ha B 3, s koncem v Ha D 3), v planih grobovih, kjer imamo prav tako skeletne in žgane pokope, latenskemu in rimskemu (glej zadaj) obdobju, delno pa tudi zgodnjemu srednjemu veku. Po Rutarju so bili latenski in rimski grobovi pomešani, vendar so bili rimski običajno bolj v spodnjem delu pobočja Vinjega vrha. Omembe kamnitega orodja v gomilah še ne dokazujejo, da bi bil kraj naseljen že v neolitskem obdobju.
Najdišče je v najnovejšem času obdelala V. Stare: Prazgodovina Šmarjete. Kat. in mon. 10, 1973. Oc.: O.-H. Frey, MAGW 103, 1973, 133 ss. Starejša lit.: Hoernes, WPZ 2, 1915, 112 ss. Najboljši terenski pregled F. v. Hochstetter, Denkschriften 42, 1879, 38 ss (po separatu), in predvsem Rutar, MZK 27, 1901, 28 ss, z nizom dragocenih podatkov, ki jih bo treba še vskladiti s Pečnikovo in Kušljanovo rokopisno zapuščino in drugimi poročili. Poljudno poročilo daje Volčič, Zgodovina Šmarješke fare (1887) 16 ss. Druga literatura: Hochstetter, MAGW 9, 1879-80, 72. Deschmann, MAGW 10, 1881, 12 ss, in 13, 1883, 210 ss. J. Spöttl, MAGW 14, 1884, [94] ss. Deschmann, o. c. 15, 1885 [71]. MAGW 22, 1892 [20]. o. c. 27, 1897 [23]. o. c. 28, 1898 [28]. o. c. 29, 1899 [26] ss, in 30, 1900 [133]. Deschmann pogosto omenja Šmarjeto v svojem vodiču: Führer (1888) 49 ss, 66, 76, 79, 84, 87. Hochstetter poroča o Šmarjeti v že omenjenih poročilih in še v Denkschriften 47, 1883, 169 in 179 ss. Sitzungsberichte 80, 1879, 6. o. c. 1880, 82, 7 (po separatu). Tudi Rutar poroča še večkrat: MZK 17, 1891, 139. o. c. 23, 1897, 104, 185. o. c. 25, 1899, 165. o. c. 27, 1901, 27 (temeljno poročilo) in 170. IMK 6, 1896, 46, 242. o. c. 9, 1899, 35 ss. LMS 1889, 46, 36, 34, 50. Müllnerjeva poročila v Argu so skromnejša. Omenja prihod nekaterih kosov v muzej in jih nekaj tudi tolmači: Argo 1, 1892, 10. o. c. 2, 1893, 75 ss. 3, 1894, 52, 147, 150 ss, 240. o. c. 4, 1895, 6. o. c. 5, 1897, 23, 25. o. c. 6, 1898, 20 ss, 127. o. c. 7, 1899, 150 ss. o. c. 10, 1903, 16, 22. Isti, Geschichte dess Eisens (1909) 52, 66. Običajna so Pečnikova poročila IMK 4, 1904, 8. o. c. 14, 1904, 41 ss, 45, in 17, 1907, 119. O prvih izkopavanjih imamo tudi sočasna časopisna poročila: Deschmann, Laibacher Tagblatt 1879, št. 168 in 169. A. Ž. Novice 37, 1879, 270. Zelo koristni so Pečnikovi seznami na Dunaj poslanih najdb, zelo številna njegova korespondenca. Isto velja za Kušljanovo korespondenco z Müllnerjem, Szombathyjem; njegovi zapiski. Prim. Pirkovič, Situla 10, 1968, 103 ss. Gradivo hrani NM Lj, inv. P 731-1344, 4371-4397, 4428-4431, 4563-64, 4701-74, 4961-5047, 5054-64, 5068, 5076-83, 6340-41, 6688, 11467-11544, 13187-13190, 4407-4427, 4465-71, 4476, 4842-4921, 4502-4515, 4540-4542, 4814-15, 3888-3941, 3498, 3513, 3532, 4331, 4332, 4460-61, 4483-87, 4524-36, 4543-54, 4568-90, 4705, 4730-4795, 4801-09, 4813, 4817-19, 49923-4938, 4941-53, 5048-5053, 5069-73, 5089, 11604-12, 4432-33. NM Dunaj, inv. 6395-6480, 7871-7900, 4456, 4614-32, 4655-60, 4679, 36490-92, 48206, 49234-49, 49260-263, 49265-76, 55294-305, 65581-703, 66698-738, 62877-891, 4387-44188, 4431-55, 4459-60, 66739-66755, 65537-65560, 65575-65580, 4584-4613, 4633-54, 4661-78, 66725-38, 3633, 4317-86, 4419-30, 4458, 49277, 66695-97, 32351-54, 49250-59, 56608-93, 65428-580, 66603-338, 62862-69, 68096-97, 13953.
Rimsko. Med izkopavanji prazgodovinskih nekropol so bili odkriti tudi rimski grobovi, predvsem na južnem pobočju Vinjega vrha, na Strmcu. Sporadično jih omenjajo tudi pri izkopavanju gomil. Bili so pomešani z latenskimi grobovi, vendar pogostejši, kot smo že omenili, v spodnjem delu južnega pobočja Vinjega vrha. Večinoma so zgodnji. Rutar govori o domačem prebivalstvu v rimskem obdobju (keramika prazgodovinske fakture skupaj z rimskimi fibulami). Temeljno porčilo daje Rutar MZK 27, 1901, 28 ss. Važna je tudi Pečnikova in Kušljanova korespondenca. Prim. še literaturo za prazgodovino. Na območju Šmarjete omenja F. Jarc najdbo zlatnika Zenona iz 474 (Novice 38, 1880, 418), na pobočju Mlade gore je znana najdba napisnega kamna. MMK 19, 1906, 143. Novejše rimske najdbe, brez zveze s prazgodovinskimi, glej še pod: Bela cerkev, Družinska vas, Kronovo. Najdbe hrani NM Lj, inv. R 2872, 2936-39, 2951-71, 3304-35, 3349-51, 3731-32, delno pa tudi NM Dunaj med že navedenimi inventarnimi številkami.
Zgodnji srednji vek. Med izkopavanji na Vinjem vrhu je 1898 Pečnik izkopal tudi šest skeletov "iz 6. st. po Kr". Ohranjeno gradivo objavlja in tolmači zdaj J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962) 159. Pečnik je med halštatskim in latenskim gradivom poslal na Dunaj inventar še enega groba iz tega časa, ki ga prav tako objavlja Werner, o. c. Werner je objavil gradivo pod Belo cerkvijo. Zgodnjesrednjeveško gradivo, ki je prišlo pomešano med halštatskim gradivom v NM Lj (uhan s kocko, z [odpadlo] košarico), omenja J. Kastelic, ZČ 6-7, 1952-53, 102 ss. Starejše omembe: Deschmann, Führer (1888) 50, 116. Pečnik, IMK 14, 1904, 42, 45, in v korespondenci. Rutar, MZK 27, 1901, 28. Šribar stavlja v zgodnji srednji vek (brez dokazov) tudi grob brez pridatkov, odkrit pri delih na avtocesti. AV 9-10, 1958-59, 251 ss.
Kraj:
Dolenje Kronovo
Avtor:
Knez
Stran:
226
Doba:
V območje vasi segajo halštatska in latenska grobišča, ki sodijo k Vinjemu vrhu. Glej Šmarjeto.

Karte

Atlas Slovenije 1985:
172/A1
ROTE ime:
BELA CERKEV

Prva omemba

Prva omemba:
Pečnik J.
Leto:
1899

Objave po l. 1965

Avtor:
Dular A.
Naslov:
Prazgodovinska grobišča v okolici Vinjega vrha nad Belo Cerkvijo
Publikacija:
Katalogi in monografije 26
Leto:
1991
Strani:
54-61,87-97
Avtor:
Dular A.
Naslov:
Vinji vrh - Šmarjeta. Novo mesto
Publikacija:
Arheološka najdišča Dolenjske. Arheo. Dossier Dolenjska
Leto:
1990
Strani:
71,72
Avtor:
Stare V.
Naslov:
Prazgodovina Šmarjete
Publikacija:
Katalogi in monografije 10
Leto:
1973
Strani:
neznano