Zbirka »Ko sem nosil vojaško suknjo« je razdeljena na več enot, in sicer jo sestavljajo: faksimile dnevnika Cirila Prestorja (32 strani), kjer je ob zapisih dogodkov tudi oznaka fotografij, galerija 370 oštevilčenih fotografij, razdeljenih v 12 podenot, ki jih sestavlja po 24 fotografij in razglednic, življenjepis in ostalo gradivo (letaki, povelja, zemljevidi, odlikovanja, značke), ki ga s komentarji opremlja dr. Petra Svoljšak.

Zbirka je nastala vzporedno z monografijo dr. Ota Lutharja O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne. Gradivo, ki je podstava zbirke, in je deloma vključeno v monografijo, je uredila Alenka Koren, ki je z Urošem Parazajdo pripravila tudi spletišče http://zrc-sazu.si/prestor.

Zbirka je nastala z ambicijo širše tovrstne objave virov. V prvi fazi nadaljnjega dela je predviden prepis dnevnika z možnostjo iskanja po datumih, krajih in ključnih besedah s povezavo iskanja v galeriji in ostalem gradivu.

O Cirilu Prestorju

Ciril Prestor se je rodil 24. julija 1890 v Ljubljani, Mariji in Jakobu kot prvi od šestih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Št. Vidu na Koroškem, 1901 vpisan v 1. c oddelek C. kr. prve gimnazije v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na C. kr. moški umetnoobrtni strokovni šoli v Ljubljani, na oddelku za podobarstvo in na oddelku za obdelovanje lesa. Zadnje spričevalo potrjuje opravljeno šolo in dovoljuje »pravico do nastopa in samostojnega izvrševanja kiparskega obrta«. Željo po študiju na Dunaju je prekinila očetova zgodnja smrt. Prekinil je šolanje in prevzel skrb za družino. Zaposlil se je v Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani in preživljal in šolal brate (Jožeta, Metoda, Nikolaja) in sestri (Julijo in Ano) vse do leta 1913, ko je bil kot redni vojaški obveznik vpoklican na služenje vojaškega roka, kjer ga je ujela prva vojna.

Po prihodu domov je, kot sam pravi, nekaj časa zbiral energijo in urejal svoje misli …
»Ko sem se doma med svojci prespal in najedel, ko sem zopet svobodneje zadihal, ne čakajoč, od katere strani bo prifrčala krogla ali granata, ko sem bil siguren, da bo želodec zopet redno dobival hrano in da se bom odpočil vsako noč, kakor je bila navada pred vojno, sem se zamislil nazaj …«
(Tik pred koncem leta 1923 je dokončno pregledal svoj vojni dnevnik in ga zaključil z že omenjeno mislijo. Zadnji zapis je datiran na Novo leto 1924.)

Leta 1919 se je zaposlil na železnici, 27. novembra 1920 se je poročil z Jelo Primic (Primc) in kot železniški uradnik delal najprej po različnih krajih Dolenjske, od leta 1925 naprej kot postajni načelnik v Dobovi. Na Veliki Loki se je aprila 1924 rodil Marjan in v Dobovi, maja 1927, Majda. Kot aktivist Rdečega križa je v Dobovi aktivno sodeloval v družabnem življenju kraja. Misel in želja, s katero zaključi zadnji dnevniški zapis:
»... Ti spomini naj ostanejo meni v poznejših letih kot bežen pogled na leta svetovne vojne, na to veliko svetovno klanje, ki je bilo po obsegu največje kar pomni človeška zgodovina in tudi upam zadnje. Spomin na žrtve svetovne vojne pa naj ostane svetel nam in vsem našim zanamcim. To kar se je dogajalo v letih 1914-1918 je minilo in se nikdar več ponovi.« se mu ni uresničila.

Druga vojna ga je zajela v Dobovi. Leta 1942 je bil službeno premeščen v Gradec, nato pa v Fürstenfeld, kjer so ga Nemci na začetku aprila 1944 aretirali, 21. maja usmrtili, 23. maja je njegova družina prejela skopo obvestilo o usmrtitvi. Pokopali so ga 30. maja zvečer na pokopališču v Dobovi. Njegova smrt je navkljub poizvedovanju po vojni ostala nepojasnjena.

Sodeč po pošti, ki jo je pošiljal domačim, je v Fürstenfeldu živel odmaknjeno in mirno. Veliko je slikal: »Pozimi zimske, pomladi pomladanske ...« piše Majdi 23. januarja 1944. Razglednico je naslikal (štev. 179) in pripisal:
Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi,
ki reveže zatirate – prah boste tudi vi!

Na poslikan karton (oštevilčen s štev. 176), poslan Majdi 16. januarja, pripiše:
Zdaj me nič ne dvigne,
Nič me več ne žali,
Rogam zdaj se graji,
Rogam zdaj se hvali.
Poljub, očka

23. januarja piše ženi (poslikan karton, oštevilčen s štev. 180)
Odločno odpovej se svoji sreči,
Goreče išči drugim jo doseči.
.... Zakaj nisem doma, da bi se z Nikotom [bratom] kaj pogovoril. Brenčanje v zraku je že tu in me nič ne moti ... Poljub Ciril

Sledijo pisma iz zapora, v nemščini. Zadnje je napisano na dan usmrtitve, 21. maja 1944.

Toliko nepojasnjenih in raztrganih misli v zadnjih pismih se mi zdi nepotrebna. Razmišljati o tem, kakšen je bil, mogoče ponazori zapuščina, ki je ni odnesla druga vojna. V njegovi knjižnici najdem faksimile Prešernovih poezij iz leta 1937, pa prvo izdajo Gregorčičevih pesmi, nekaj Cankarja, njegov krajši dnevnik iz let 1920–23 in predvsem veliko družinskih albumov. Fotografiranje je bilo njegovo veselje in strast. In seveda kiparjenje. Reliefna podoba sv. Frančiška (ostanek triptiha, ki se je izgubil neznano kje), poslikana paleta, skicirke. Z vodenimi barvami pobarvana prva izdaja Župančičevega Cicibana, namenjena otrokoma … O iskrenih čustvih do žene zagotovo priča gravirana srebrna svetinjica iz leta 1917, pa prstan z rubinom, ki ji ga je podaril ob rojstvu Marjana … Medeninasta svetilka za pisalno mizo, stekleni obtežilniki, ročno poslikano držalo za pero…

In ko sem ob dokumentih in pismih, posebno tistih ljubezenskih, ki jih je redno pošiljal Jeli, fotografijah in pogovorih z Majdo razmišljala, kako bi ga še lahko opisala, se mi je zazdelo, da brskanje po spominih vedno bolj izzveneva v prazno, znova odpira rane, ki so zaceljene samo navidezno in se vedno znova izliva v Remarquovo razmišljanje:

Čudno je, da imajo spomini, ki prihajajo, dve lastnosti. Vsi so tako silno tihi, to je najmočnejše na njih, in še takrat, kadar v resnici niso tako tihi, ustvarjajo občutek, da so. To so neslišne prikazni, ki se s pogledi in gibi, brez besed pogovarjajo z menoj – in njihov molk me tako pretrese ...

Alenka Prestor Koren

Slikovno gradivo iz zbirke Cirila Prestorja se nahaja v Galeriji.