Opis:
V bližnji okolici so leta 1856 našli ploščat okrogel kamen z zametki vrtanja (Müllner, Typische Formen (1900) tab. 5/4. Deschmann, Führer [1888] 21).
Kolišče na Kepjah (I*) (*Rimske številke ob imenih kolišč so Ložarjeve oznake za kolišča I - IV v GMS 23, 1942, 88; številko V. pa uvaja J. Korošec v Zgodovini Ljubljane I (1955) 245, na Melikovi ugotovitvi (Mostiščarsko jezero [1946] 74 ss in karti). Severno od vasi Studenec - Ig so leta 1875 pri čiščenju obcestnega jarka ob Ižanski cesti zadeli na kole, keramične fragmente itd.; najdbe so oddali muzeju. Kasneje je tu pričel izkopavati F. Schulz in nadaljeval Deschmann. Izkopavali so zahodno in vzhodno od ceste na parcelah, ki leže med parcelami št. 1583 - 1590 in 1465 - 1462; z deli so tu nadaljevali še v letu 1876. Kasneje je tu leta 1895 izkopaval tudi Attems, ki je z deli kmalu prenehal (Rutar, LMS 1891, 192). Prva poročila, oziroma opisi izkopavanj so v Laibacher Tagblatt, 28. 7. 1875; Tagblatt d. 48. Versammlung deut. Naturforscher u. Aertze 1875, 277; Deschmann, Verhandlungen d. k. k. geolog. Reichsanstalt 15, 1875, 275 - 284; Sacken, MZK 2, 1876, 24 ss; Laibacher Tagblatt, 19. 10. 1876; Deschmann, Führer (1888) 19 ss. Deschmann je objavil tudi situacijsko skico, vendar je kolišče lokaliziral v svoji objavi Sacken, n. n. m.
Kolišče ob Partovskem kanalu [grabnu] (II). V letih 1876 in 1877 je Deschmann nadaljeval svoja izkopavanja nekoliko severovzhodno od prvega v smeri proti Grmezu. Izkopaval je verjetno na parcelah med št. 1427 - 1437. Točnejše lokacije še danes ni mogoče ugotoviti kljub večkratnim sondiranjem (Ložar, Jesse, Bregant), v bližini teh parcel so namreč v letih 1905 - 1906 ter 1935 ali 1937 po izjavah lastnikov kopali neznani raziskovalci. (Bregant, AV 15 - 16, 1964 - 65, 180). Pri sondiranjih leta 1953 (Jesse, AV 5, 1954, 104) in 1963 (Bregant, AV 15 - 16, 1964 - 65, 181 ss) so v več sondah našli že prekopane plasti. Objave o izkopavanjih: Deschmann, Sitzungsberichte, 1877, 471 ss; isti, MAGW 8, 1878, 65 - 82. Pri teh izkopavanjih je v letu 1877 Deschmann našel poleg kolov in znane ižanske keramike tudi glinaste idole oziroma antropomorfne vaze, koščena šila, žrmlje, kamnite sekire in kladiva, rožene kopače, ulivne modele za ploščate sekire ipd., bakrena šila, lamelasta bodala oz. sulične osti, bronasti bodali, sulične osti, ploščato sekiro, dve zapestnici, drevak, množico živalskih kosti, vodne oreške ipd.
Kolišče v Partih (III). Leta 1877 je Deschmann z dvema poskusnima jarkoma sondiral teren kakih 300 korakov severneje od drugega kolišča in z enim od njih odkril tretje kolišče. Po Melikovi karti, Mostiščarsko jezero (1946), bi bilo to kolišče med parc. št. 1410 - 1420. Eden od teh jarkov je še danes zaznaven na terenu med parc. št. 1418 - 1431 (Bregant, AV 15 - 16, 1964-1965, priloga 1, 182). Pri izkopavanjih so zadeli na kole in kulturne ostanke tudi v strugi Ižice. Poleg kolov so v tretjem kolišču našli tudi kulturne ostanke (keramiko, artefakte ipd.). Deschmann, MAGW 8, 1878, 65 ss.
Kolišče na Velikem mostišču (IV). Leta 1875 je Deschmann sondiral tudi okoli Ižice in pri tem odkril novo kolišče (Deschmann, Sitzungsberichte 1877, 472 ss in skica). Zaradi pomanjkljivih podatkov oziroma skice ga je Ložar domneval ob Maharskem grabnu oziroma Strojanovi vodi (GMS 23, 1942, 88 ss). Ložar je menil, da mora biti nekje okoli parc. št. 1261, vendar ga pri sondiranjih leta 1941 ni našel (GMS 23, 1941, 89), ker jih je moral predčasno prekiniti. V svoji korekturi Deschmannovih podatkov in Ložarjevega mnenja je Melik to kolišče lociral v koleno Ižice, nekam med parc. št. 1257 - 1254 (Melik, Mostiščarsko jezero [1946] 75 in karta). Pri sondiranjih leta 1953 je Jesse odkril ostanke kolišča in v kulturni plasti keramične fragmente, koščena šila ipd. na parc. št. 1252; kolišče je zaznamoval kot t. i. IV. kolišče (Jesse, AV 5, 1954, 95 ss).
Kolišče ob Maharskem grabnu [nekdanji Strojanovi vodi] (V). Po korekturah Deschmannovega poročila (Sitzungsberichte 84 (1876) [1877] 471 ss) in Ložarjeve razprave (GMS 23, 1942, 88) je Melik navedel v svojem delu (Mostiščarsko jezero [1946] 75 ss) in vrisal na karti še peto kolišče in sicer ob sedanjem Maharskem grabnu; Ložar je v svoji razpravi o koliščih naštel samo štiri (GMS 23, 1942, 89). Leta 1953 so pri sondiranjih na desnem in levem bregu našli kole, keramične fragmente itd.; po bližini obeh sond lahko sklepamo, da je kanal razpolovil nekdanje kolišče na dva dela (Deschmann, Sitzungsberichte 84, 1876 [1877] 471 ss; Jesse, AV 5, 1954, 97 ss in skica). Po Melikovi lokaciji na karti in najdbah je to kolišče zaznamovano kot V., ki ga je odkril Deschmann.
Izčrpen topografski opis vseh kolišč, njihovih najdb ter zadevne literature je podal J. Korošec v Zgodovini Ljubljane I (1955) 244-258, 261, 266, 282 ss. Za kovinske najdbe glej posebej Ložar, GMS 24, 1943, 62 ss, in Schmid, Carniola 2, 1909, 117 ss.
Izkopano gradivo hrani NM Lj, inv. B 1-5038, 5983-5994, 6006 in je objavljeno v P., J. Korošec, Ig (1969). Graški Joanneum, inv. 3172-3177, 4032-4046, oziroma še več, kar je razvidno iz poročil v JJ 65, 1877, 15; 68, 1880, 15; 79, 1891, 49, in 80, 1892, 37 (v dar je prejel 808 predmetov z Ljubljanskega barja). Nekaj predmetov hranita tudi NM Dunaj in Arheološki muzej v Zagrebu.
Oblikovno in ornamentalno bogato okrašena keramika, ki so jo našli med preprosto in grobo izdelano, je kmalu zbudila pozornost arheologov. Od Hoernesa dalje je vrsta raziskovalcev poskušala ugotoviti izvor in kulturno pripadnost ižanske keramike, vplive na njen oblikovni razvoj in njene časovne in kulturne sorodnosti s keramiko srednjeevropskih, panonskih in balkanskih najdišč. Pregled teh prizadevanj glej pri J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 250-256 in pregled literature na str. 282-283 ter 285-287; isti o odnosu ižanskih kolišč do kolišča ob Resnikovem prekopu v Poročilu 2 (1964) 35 ss.
Časovno pripadajo omenjena kolišča koncu neolitika oziroma prehodnemu eneolitiku in zgodnji bronasti dobi (J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955), 249). Glej tudi S. Dimitrijević, Arch. Jugoslavica 8, 1967, 1 ss.
V AV 9-10, 1958-59, 94 ss je P. Korošec tipološko razdelila gradivo Deschmannovih kolišč v fazi Ig I in Ig II. Glej tudi P. Korošec, Rad Vojvođanskih muzeja 8, 1959, 5 ss. Kateri fazi posamezno kolišče pripada, pa brez novih izkopavanj ne bo mogoče ugotoviti.
Kolišče ob Resnikovem prekopu (kanalu). Leta 1953 so delavci pri kopanju novega Resnikovega kanala zadeli v globini okoli 1,5 m na ostanke kolov, fragmente keramike in živalskih kosti. Pri sondiranju leta 1957 in izkopavanju leta 1962 so na levem bregu kanala na parc. 1247 odkrili del kolišča, ki leži med kanalom in desnim bregom Ižice. Izkopali so fragmentirane keramične posode, koščena šila, kamnite sekire, kole, itd. Izkopano gradivo datira kolišče v konec neolitika in je doslej najstarejše kolišče na Ljubljanskem barju (Jesse, AV 5, 1954, 102-103; isti, AV 6, 1955, 264; Bregant, Poročilo 2, 1964, 7 ss; J. Korošec, Poročilo 2, 1964, 25 ss).
Kakor še ni dokončno razčiščena problematika materialne kulture barjanskih kolišč, ni še rešen problem načina gradnje stanovanjskih objektov, oblike naselbine in kraja, kje so stale stavbe (na jezeru, zamočvirjenem terenu ali na osušenem obrežju, ki naj bi ga občasno preplavljale jezerske vode). [Zadnji poskus razlage oziroma rešitve je podala Bregantova v Poročilu 2, 1964, 7 ss, z navedbo ustrezne literature].
Časovno naj bi si (po nastanku oz. trajanju) sledila ižanska kolišča - po mnenju J. Korošca v Poročilu 2, 1964, 35 - v naslednjem vrstnem redu: kolišče ob Resnikovem kanalu, Veliko mostišče, kolišče ob Maharskem grabnu (IV, V), kolišča na Kepjah, ob Partovskem (grabnu) kanalu in v Partih (I, II, III).
Površinske in slučajne najdbe v okolici Iga:
Na ledini na "Mahu" so našli sulično ost; v NM Lj, inv. P 5092 (Schmid, Carniola 2, 1909, 123).
Na neki njivi so našli tulasto sekiro; pod najdiščem Ig - na Bregu je inventarizirana s št. 4312 v NM Lj (Schmid, Carniola 2, 1909, 123).
Na Kepjah je v jarku med parc. 1585 in 1584 J. Jakič našel črno žgano posodo. Najdišče je v neposredni bližini prvega Deschmannovega kolišča (VS 8, 1960-61, 223). Na bregu Ižice oziroma v njeni strugi ob parcelah na ledini v Partih. Pri terenskem ogledu ob Ižici so leta 1957 na bregu in v strugi našli ostanke jelenovega rogovja, kolov in fragmente keramike (med parc. št. 1395-1397). (Poročilo sekciji za arheologijo). Leta 1962 pa je ekipa, ki je izkopavala na Resnikovem kanalu, nabrala fragmente keramike, ostanke kolov, kose žrmelj itd., ki so jih delavci izkopali ob regulaciji Ižice in odložili na obrežje na parcelah 1421-1426. (P. Korošec v Poročilu 2, 1964, 47 ss).
