Opis:
Izrastke Dolenjskega hribovja in Polhograjskih Dolomitov, ki pregrajujejo Ljubljansko kotlino, je v geološki preteklosti Ljubljanica predrla, ustvarila s tem kritično žarišče in nakazala panonskim in vzhodnoalpskim ljudem smer za promet čez najnižji prelaz na Apeninski polotok, k Iliro-italskim vratom na kraškem, razrvanem stičišču Alp z Dinarskim gorstvom (glej že Strabo IV 6, 10 p. 207 C). Ker se 20 km zahodno od Ljubljane na robu Barja pričenja alpski vzpon k Iliro-italskim vratom, ker je ta zveza med Apeninskim in Balkanskim polotokom najlažja - prva možnost južno od nje vodi v Dalmacijo, prva severno od nje skozi Kanal na Koroško - more pri širšem političnem in ekonomskem konceptu Ljubljana postati bistveno pomembna točka, ki jo diktira konfiguracija tal, ki ustreza vojaškim aspektom in ima hkrati zadostno ekonomsko zaledje.
Prehod med kameno in bronasto dobo
Verjetno naselbinske najdbe s pristaniškega območja.
1. Struga Ljubljanice:
a. Izliv Malega grabna: ploščata bakrena sekira. Schmid, Carniola 2, 1909, 125, sl. 40.
b. Špica: sekira iz jelenjega roga z izvrtano luknjo. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 118; prim. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 265.
c. Območje Gruberjevega prekopa: več ploščatih bronastih sekir. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 258.
d. Pod Prulskim mostom: bronaste osti. Ložar, GMS 24, 1943, 67.
e. Med Špico in Čevljarskim mostom: bronasta šila, osti, bodala. Ložar, GMS 24, 1943, 64.
f. Rožna ulica: glinast lonček z girlandami. Müllner, Argo 1, 1892, 17. Prim. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 246 in 266.
2. Nekdanji Jarčev travnik blizu Botaničnega vrta: na polžarici je oplet iz prst debelega vejevja. Müllner, Argo 1, 1892, 17, in Ložar, Vodnik (1931) 25, menita, da gre za preostanke kolišča. Melik, Mostiščarsko jezero (1946) 79, in J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 265, dvomita v to.
3. Spodnja Galjevica: v globini 158 cm je bil deblak. Hohenwart, Die Entsumpfung des Laibacher Morastes (1838) 79. Melik, Mostiščarsko jezero (1946) 71.
4. Zadružna opekarna na Viču: 1946 so našli v sivi mivki v globini 9 m verjetno naplavljeno sekiro iz jelenjega roga. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 118.
Bronasta doba
Verjetno naselbinske najdbe s pristaniškega območja
1. Struga Ljubljanice:
a. Špica: prejkone ob regulacijskih delih so 1936 našli bronasto bodalo in starejšo varianto lokaste enopetljaste fibule iz brona. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 116.
b. Med Špico in Čevljarskim mostom: 1840 so našli šest bronastih suličnih osti, dve plavutasti sekiri, eno tulasto sekiro, dva noža in trnek. Schmid, Carniola 2, 1909, 124 ss, sl. 41-43, tab. 3/2, 7, 8, 12, 13, 15, 24, 25, 27. Müllner, Argo 2, 1893, 146. Prim. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 267, ki meni, da so sekire iz mlajše faze bronaste dobe. Plavutasto sekiro omenja tudi F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 89.
2. Cojzov graben, severna stran Cojzove ceste: bronast nož. Schmid, Carniola 2, 1909, 125, tab. 3/25.
3. Sondaže v Rožni ul. so pokazale nekaj keramičnih drobcev iz starejše železne dobe. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 266.
Starejša železna doba
Verjetno naselbinske najdbe s pristaniškega območja. Grad?
1. Zvezdarska ulica - Virantov vrt: sonda l. 1952 je v 380 cm globoko ležeči plasti mivke pokazala keramične drobce in kos pooglenelega bruna. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 117, meni, da gre za naplavine.
2. Ljubljanski grad: keramične črepinje. Rutar, LMS 1891, 184 meni, da je bilo na hribu gradišče. Prim. MHK 17, 1861, 46, in J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 269.
Nekropole: prostor Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Kongresnega trga. Šišenski hrib ? Okolica Karlovškega mosta ?
1. Slovenska akademija znanosti in umetnosti:
a. Dvorišče poslopja akademije, Novi trg 3: nekropola s 65 žganimi planimi grobovi s številnimi pridevki; kurišče. Ha C (Reinecke). J. Korošec, F. Stare, Arheološka poročila (1950) 7 ss. F. Stare, Ilirske najdbe (1954); J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 270.
b. Salendrova ulica: sondaže so pokazale, da je pod (a) omenjena nekropola segala tudi na to cesto. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 13 in 78. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 270.
c. Narodna in univerzitetna knjižnica: ob gradnji so našli številne keramične in bronaste predmete (izgubljeno). J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 270. Prejkone gre za nadaljevanje pod (a) omenjene nekropole.
2. Kongresni trg:
a. Pri kopanju velikega kanala 1890 so našli prazgodovinske predmete, po Müllnerjevem mnenju iz barjanske dobe, Argo 1, 1892, 17, v kar pa J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 264, dvomi. Prejkone sodijo najdbe v okvir naslednjih izpričanih dokumentov.
b. Pred Fišerjevo hišo: o najdbah, ki so podobne koliščarskim, piše Rutar, LMS 1891, 184, v kar J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 284 in op. 207, dvomi.
c. Zvezda, tik nekdanjega godbenega paviljona: sonda je pokazala nekaj odlomkov keramike iz starejše železne dobe. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 112.
d. Kazina - godbeni paviljon v Zvezdi: 1944 so odkrili žgana groba. Jutro, 19. 7. 1944. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 112.
e. Severozahodna stran Zvezde: pri gradnji zaklonišča so med 2. svetovno vojno našli posodico kroglaste oblike. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 273.
3. Titova cesta, pred vhodom v kavarno Slon: pod rimsko je 30 cm debela prazgodovinska plast s keramičnimi drobci. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 115.
4. Šišenski hrib: gomile (?), za katere meni Stare, Ilirske najdbe (1954) 119, da bi utegnile biti iz starejše železne dobe.
5. Karlovški most: ob gradnji dolenjske železnice so našli nekropolo z žarami, najdbe so bile uničene. Müllner, Argo 1, 1892, 59. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 274, opredeljuje grobišče v železno obdobje.
Cvetoči halštat
1. Struga Ljubljanice, prejkone med Špico in Čevljarskim mostom: kratka železna meča. Deschmann, MMK 1890, VIII; prim. J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 277. Najdbe dveh bronastih certoških fibul, dveh železnih certoških fibul, železnega noža, železne tulaste sekire, fragmenta bronaste pasne spone in bikoničnega vretenca iz peščenca opisuje F. Stare, ZČ 6-7, 1954, 76.
2. Dvorišče poslopja SAZU, Novi trg 3: pri izkopavanjih nekropole iz starejše železne dobe so našli v sipu tri certoške fibule in fragment keramike. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 85.
Mlajša železna doba
Najdišča nakazujejo poselitveno enoto Kongresni trg - Trnovo, ki se širi v domnevni pristaniški prostor ob Ljubljanici med Gradaščico in Čevljarskim mostom.
1. Trnovo: keltski srebrnik z napisom Eiccaio. Schmid, Bericht-Rudolfinum 1906 (1907) 40, n. 9. Pink, WPZ 24, 1937, 50.
2. Dvorišče poslopja SAZU, Novi trg 3: pri izkopavanjih nekropole iz starejše železne dobe so našli v sipu železno verigo za pritrjevanje meča in črepe posod, katerih glina je bila pomešana z grafitom. F. Stare, Ilirske najdbe (1954) 110.
3. Vegova ulica. keltski srebrnik. Schmid, Bericht-Rudolfinum 1906 (1907) 40, n. 10. Pink, WPZ 24, 1937, 50.
Emona
Lokalizacija.
Ime je predslovensko, ni latenskega jezikovnega izvora (ilirsko ? prim. H. Krahe, Balkanillyrische Geographische Namen [1925] 40), zaznamuje prejkone zaporedno vrsto predrimskih naselbin na prostoru Ljubljane, kamor je treba lokalizirati geografsko oznako antičnih virov. To dokazujejo naslednja dejstva: 1. Emona leži ob arheološko ugotovljeni cesti Aquileia - Longaticum - Atrans - Celeia (TP, It. Ant. 259), ki vodi skozi Ljubljano (glej: Rimske ceste v Sloveniji). 2. Emona je postala v 1. stoletju n. š. upravno-politično središče določenega teritorija (Saria, AIJ, str. 67 ss), čemur geopolitično dominantna lega Ljubljane tudi ustreza. 3. Na območju ljubljanskega Gradišča leži tudi največji kompleks rimskih ruševin v Ljubljanski kotlini, kar so arheološka izkopavanja materialno dokazala (Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 61-217). 4. Ime je zapisano na nekaterih spomenikih, izkopanih v Ljubljani (CIL III 3836, AIJ 175), teksti se vsebinsko nanašajo na njen prostor. 5. Skopi opisi emonskega geografskega položaja pri antičnih avtorjih (Plin. n. h. III 18, 128. Ptol. 2, 15, 7. Herod. 8, 1. Zosim, 5, 29) se ujemajo s položajem Ljubljane.
Najbolj zgodnje rimske najdbe
1. Gradišče:
a. Insula XIV, severni del (Gorupova 9, Vrhunc): avgustejski novci, kakor pogosto intra muros. Prim. GMS 14, 1933, 43.
b. Gradišče: pri kopanju velikega kanala 1890 je bil najden srebrnik familije Furia, shranjen v Numizmatičnem kabinetu NM Lj.
c. Cojzov vrt (ob Prešernovi cesti): Cezarjev novec. Hrani Numizmatični kabinet NM Lj.
d. Debevčev vrt (ob Snežniški ulici): srebrnik Sex. Nonius Sufenas. Deschmann, Jahresheft des Vereines des krainischen Landesmuseums 2, 1858, 156, n. 103.
2. Šentjakobski trg: bronast rimski novec z Janovo glavo. Hrani NM Lj depo.
3. Žabjek: pri kopanju temeljev za Porotniško poslopje so našli fragmente amfor in srebrnik z Minervino glavo. Rutar, LMS 1891, 189.
4. Grajski hrib: v zasipini vodnjaka na Gradu so našli srebrnik familije Fannia. Deschmann, Führer (1888) 103, n. 7.
5. Titova cesta: v severni nekropoli so avgustejski novci kot grobni pridevki pogosti. Prim. Argo 6, 1898, 94 ss, 139 ss, 176; 7, 1899, 13 ss, 31 ss.
6. Karlovški most (za gostilno Češnovar). v žganem grobu je bil srebrnik kovničarja Domitius Longinus. Müllner, Argo 1, 1892, 59 in 95 ss.
Obzidje
Emona je bila v avgustejskem obdobju pravokotno obzidana.
Severovzhodni vogal je pod pročeljem Univerze na Trgu revolucije (Kongresnem trgu); severozahodni pod jugovzhodnim delom pročelja stavbe Veselova 8 (435 m); jugozahodni je restavriran in konserviran na stičišču ulic Mirje in Snežniška (523 m); jugovzhodni pa je identičen z jugovzhodnim vogalom škarpe Jakopičevega vrta ob stičišču ulic Mirje in Emonska. Za 2-3 m globoki fundamentni jarek izkopani material je bil intra muros zmetan v nasip, ki je bil zaradi cestnega prehoda ob vseh vratih škarpiran. Iz grajskega peščenjaka zgrajeno obzidje je v temeljih 4 m debelo; današnja višina je povprečno 5 m, prvotna pa je najmanj 8 m. Utrjeno je bilo z enakomerno razporejenimi pravokotnimi stolpi. Med njim in 1. mestnim jarkom (17 m širine, 3 m globine) je bila 1,5 m široka berma. Drugi - verjetno kasnoantični - mestni jarek je potekal vzporedno tik ob prvem (13 m širine, 5 m globine). Arheološko še ni ugotovljeno, kako so bile ceste speljane prek jarkov; verjetno po nasipih. Vsaka ulica je imela v obzidju svoj poseben izhod, glavna vrata so bila po ena na vsaki stranici, in sicer na izhodiščih ulic decumanus maximus (Rimska cesta - Trg Francoske revolucije) in cardo maximus (Gorupova - Gradišče - Titova). Stranska vrata so bila v kasni antiki (3. stoletje ?) zazidana, tedaj so, kot je videti, tudi obrambne naprave prilagodili novim potrebam ter prezidali stolpe, ploščad za branilce in verjetno zasuli 1. mestni jarek. Tehnične (popravila, dostopi) in kronološke podrobnosti arheološko še niso ugotovljene. Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 67 ss. Šašel, AV 4, 1953, 294 ss.
Ceste, kanalizacija
Hkrati z zasnovo obzidja so bile določene tudi ceste (povprečna širina 14 m), ki jih je bilo z dekumanom vred 7, s kardom pa 5. Na redkih mestih je v zadnjih fazah cestišča ohranjen tlak; veliki, nepravilni, grobo prirezani apnenčevi bloki in ozki hodniki. Vse dekumanske ceste so usmerjene k Ljubljanici in imajo v cestišče izkopano 180 cm visoko, obokano kloako z vstopnimi jaški in hišnimi pritoki (nekateri izpeljani pod obzidje v 1. mestni jarek; vzroki in podrobnosti še nejasni). Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 65ss.
(Vpadnice v mesto glej nižje s. v. Nekropole.)
Vodovodi in vodnjaki
Čeprav ima Emona obilje vode, je bilo treba za obzidano mesto posebej zagotoviti neodvisno oskrbo z njo. To so storili sprva z vodnjaki, ki jih je nekaj ugotovljenih (podrobnosti daje Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 88 ss; prim. tab. IV, hiša I 23, 30; tab. VI, hiša VI 47; tab. VII hiša VII 49; tab. IX, hiša VIII 35, 62, 66; tab. X, hiša X 59, 69 itd.), v 2. ali 3. stoletju pa še z vodovodoma.
Prvi vodovod je ugotovljen od Vodnikove ceste v Šiški (gl. Šašel, VS 8, 1960-61, 307), mimo stare šišenske cerkve, pod hotelom Bellevue in dalje - podrobno še nelokalizirano - mimo Cekinovega gradu, skozi Tivoli in morda mimo Opere v mesto. Njegove vire domnevajo v Kamni gorici pri Zlatem studencu (Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 86 ss).
Sledi vodovodnega kanala so bile ugotovljene tudi iz smeri Glinica, Postojnska ulica, Tobačna tovarna (Rutar, LMS 1891, 187; Schmid, n. m. p. 87).
Hišne vodovodne napeljave - v glavnem svinčene cevi - so bile po Emoni na posamičnih mestih že ugotovljene, castellum aquae pa še ne.
Posamične glinaste vodovodne cevi so odkrili tudi v smeri stolnica-magistrat, nedvomno za potrebe tamkajšnjih suburbanih stavb (H. Costa, MHK 18, 1863, 55; Schmid, n. m. 87), sledi pa tudi na območju Hradeckega ceste (Costa, MHK 18, 1863, 55; Schmid, Emona, Laibacher Zeitung, 29. 3. 1911), verjetno za kake stavbe ob Dolenjski cesti pri Karlovškem mostu, in na Galjevici (glinaste cevi hrani NM Lj, inv. 7141/1-8 in 7142/1-3).
Sledi vodovoda v vasi Dolnice pri Šentvidu, ki jih omenja Ciperle, Kranjska dežela (1899) 42, v vasi Dravlje pa Dimitz, Geschichte Krains I (1874) 75, bi utegnile spadati k prvemu, zgoraj omenjenemu emonskemu vodovodu.
Naselbina
Pravokotno križajoče se ulice so delile obzidani mestni prostor na 48 stavbnih parcel, insulae, od katerih je bila najmanj ena rezervirana za kultni, upravni in ekonomski center, forum - ki v Emoni še ni ugotovljen - medtem ko so bile druge (razen 16-metrskega pasu vzdolž obzidja za taktične manevre ob morebitnem obleganju) pozidane s kombiniranimi stanovanjsko-poslovnimi stavbami in lokali. Stavbe imajo različne tločrte, saj so doživele v teku stoletij številne prezidave; v glavnem pa so v vsaki dokumentirani hipokavstno ogrevanje, kopalniški prostori in dvorišča in vsako stanovanje ima kanalizacijske priključke na kloako. Funkcionalnosti poslopij in stavbnega razvoja ni še nihče analiziral. Kaže, da je bilo v posamezni insuli po več stanovanj in lokalov - ali že od vsega začetka ali nastalih šele v teku časa, pa ni jasno. Prav tako ne vemo, kakšna je bila zaključna faza Emone, ker so vrhnje plasti poškodovala poljedelska in vrtnarska dela v srednjem veku. Prim. Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 90 ss. M. Detoni, T. Kurent, Modularna rekonstrukcija Emone, Situla (ser. in 4°) 1 (1963).
Nekropole
Emona ima nekropole na treh straneh, severni, zahodni in vzhodni (južna je bila poplavno območje, ki je prehajalo v barje) in sicer vzdolž glavnih vpadnic, celejske, akvilejske in neviodunske ceste.
1. Severna nekropola se pričenja ob celejski cesti na južnem robu Zvezde (ki je v glavnem identična s Titovo) in sega do Linhartove ceste, s tem da se grobovi izredno zgostijo od Ajdovščine dalje (npr. Nowotny, JfA 4, 1910, Bb. 151 ss). Ker pa so ugotovljeni proti zahodu vse do Lattermanovega drevoreda (Müllner, Argo 5, 1897, 40) in proti vzhodu do sanatorija Emone (MZK 3 F 10, 1911, 400 ss), je treba računati z odcepi od celejske ceste proti vzhodu in zahodu ter s paralelnimi izpadnicami iz mesta, ki so zavijale v svoje doslej še neugotovljene smeri, kakor tudi s posebnimi nekropolami ob njih. S severne nekropole je treba posebej omeniti sepulkralni bronasti kip emonskega meščana z jugozahodnega ogla Kazine (S. Petru, AV 13-14, 1962-63, 513 ss), marmorni kip Ikara z groba v Knafljevem prehodu (Šašel, Kronika 6, 1958, 7, n. 4, ter VS 8, 1960-61, 288 ss), skupino sarkofagov na območju Ajdovščine (npr. Müllner, Argo 1, 1892, 29 ss, ter MZK NF 14, 1888, 173 ss. Klemenc, Zgodovina Ljubljane I [1955] 339 ss), odkoder sta tudi starokrščanski nagrobnik (CIL III 14354, 18; prim. Premerstein, Rutar, Römische Strassen [1899] 41, n. 10) in elegični epigram (AIJ 199); svinčeni sarkofag z območja Sosnije (Müllner, Argo 7, 1899, 192 ss, in 10, 1903, 42 ss) ter izredno raznoličnost tvarnih, posebno steklenih grobnih pridevkov, najdenih na prostoru Ajdovščine proti severu (gradivo hranita NM Lj in MM Lj).
2. Nekropola ob Akvilejski cesti (identični z današnjo Tržaško, skozi obzidje je prišla pri današnji Tomšičevi tiskarni v Gregorčičevi ul.) se pričenja na Trgu mladinskih brigad in sega vzdolž obeh strani do Idrijske ulice (Ložar, GMS 11, 1930, 32 ss. Mal, GMS 7-8, 1927, 24; izčrpneje Klemenc, Zgodovina Ljubljane I [1955] 339 ss). Značilnih je nekaj sarkofagov v območju Tobačne tovarne (Tržaška c.) in stele sužnja Flavos (AIJ 187). Ločeno in najbolj južno skupino v tem sektorju predstavljajo grobovi na jugozahodnem vogalu mesta tik ob jarku (S. Petru, VS 8, 1960-61, 284, s. v. Groharjeva ulica).
3. Nekropola ob Neviodunski cesti je doslej najmanj dokumentirana; pričenja se v območju Levstikove šole in sega - doslej - vzdolž Karlovške ceste do Privoza (npr. Müllner, Argo 8, 1900, 136. Mal, GMS 7-8, 1927, 28 ss). Morda je treba k njej prišteti tudi posebno skupino grobov pri Karlovškem mostu na vznožju Golovca (Müllner, Argo 1, 1892, 95 ss).
Topografski podatki v antičnih pisanih virih
1. Kolonialni status Emone, ki ga spričuje Plin. n. h. III 147 (prim. Forni, Carnuntum Jahrbuch 2, 1956, 17) in ki seže v avgustejsko obdobje (zgodnje tiberijansko po Sariji, Laureae Aquincenses I [1938] 245), skupno z urbanistično mestno zasnovo eo ipso terja vse administrativne in politično ter religiozno organizacijske stavbne enote.
2. Are in ex vota spričujejo templje, kapelice ali posvečena mesta. Vse zadevno gradivo je zbrano v korpusih CIL III, AIJ ter ILJug.
3. Epigrafske omembe velikosti grobnih arealov in tudi nagrobniki spričujejo pokopališke parcelice in konstrukcije.
4. Omembe v Itinerarjih (TP; It. Ant. 129; 259; It. Burd. 560) kažejo, da je bila Emona poštna postaja, torej opremljena z vsem aparatom.
5. Spričani collegium naviculariorum, AIJ 178, kaže na obstoj pristaniškega predela ob Ljubljanici, domnevno nekje med Prulami in Čevljarskim mostom.
6. Herod. VIII 1, 3 (leto 238): Tedaj so prednje straže in vračajoči izvidniki Maksiminu naznanili, da je mesto brez ljudi, da so trumoma zbežali, potem ko so zažgali vhode svetišč in hiš ter vse, kar je bilo v mestu ali na poljih, deloma odnesli s seboj, deloma pa požgali.
7. Exc. Vales. V 15 (Moreau), leto 314: Ob zahtevi, naj se povzročitelj zdrah Senicij kaznuje, kar je Licinij odklonil, je bila sloga razbita; in ker se je vrhu tega navajalo, da je dal odstraniti Konstantinove podobe in kipe v Emoni, je prišlo med njima do odkrite vojne.
8. Pacatus Drepanius Latinus, paneg. Theodosio Aug. dictus (XII paneg. Lat., ed. Baehrens) XXXVII, leto 389: Ob vesti, da prihajaš, ni zvesta Emona planila nič manj jadrno skozi širom odprta vrata in ti pohitela naproti. Kaj bi opisoval praznični zbor svobodnega plemstva pred mestnim obzidjem, kaj odlične senatorje v belih oblekah, kaj prečastite svečenike v kultnem škrlatu in ugledne duhovnike s tiarami? Kaj z zelenjem ovenčana vrata, kaj s preprogami pregrnjene ceste in z gorečimi baklami podaljšan dan? Kaj množico, ki se je iz hiš razlila po mestu?
9. Pismi sv. Hieronima št. 11 (Devicam v Emoni) in 12 (menihu Antoniju prav tam) iz let 376-377 (tako Lukman, Svetega Hijeronima zbrana pisma I [1941] 69) kažeta na starokrščanski samostan v Emoni. Ker je bil v Emoni škofijski sedež, ki je dokumentiran še v 6. stoletju, pomeni to dejstvo, da so bile v mestu tudi cerkve in škofijska palača (J. Rus, GMS 20, 1939, 152 ss).
Sledi naselitve v neposrednem okolju obzidane Emone
1. Zvezda, južni del, območje vodnjaka: rimski stavbni ostanki z mozaičnimi tlemi, odkriti pri podiranju nekdanjega Kapucinskega samostana in zravnavanju tal. Mal, GMS 10, 1929, 5 ss. Prim. Richter, Illyrisches Blatt 2, 1820, št. 37, 151 ss.
2. Opera: pri gradnji so našli predmete rimske materialne kulture, ki kažejo, da je bila ta točka naseljena. Prim. Müllner, MZK NF 18, 1892, 63. NM Lj, inv. R 2128, 2202, 225, 2242, 2531.
3. Cankarjeva cesta; severni pas med Župančičevo ulico in Daj-Damom, s težiščem na prostoru med Opernim barom in Beethovnovo ulico je bil zaseden z emonskimi lončarskimi delavnicami. Odkrili so nekaj lončarskih peči, zaloge gline, peska, keramične črepinje, zavržene kose, kalupe - tudi za oljenke z žigoma C. Dessi in Favor -, vodovodne cevi, opeke, tubule. M. Pajk, Laibacher Zeitung, 22. 3. 1911, n. 67. Prim. MZK 3 F 10, 1911, 149; 11, 1912, 282. J. Mantuani, Carniola 8, 1917, 242 ss. Schmid, GMS 22, 1941, 52 ss, op. 18.
4. Poslopje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Novi trg 3, dvorišče: rimski stavbni ostanki in sledi obrtniških dejavnosti (topilniki; Klemenc, Zgodovina Ljubljane I [1955] 339, domneva tudi usnjarje). J. Korošec, F. Stare, Arheološka poročila (1950) 20 ss.
5. Cojzova cesta, Fakulteta za arhitekturo: stavbni ostanki z mozaičnimi tlemi. Rutar, LMS 1891, 189.
6. Krakovska 37, vrt, območje vodnjaka: prazgodovinski in rimski ostanki; slednji dovoljujejo domnevo o gradbeni poselitvi. Deschmann, Laibacher Zeitung 96, 1877, IV. 4., št. 76 (nr. 32).
7. Levstikov trg in območje: izkopavanja in slučajne najdbe kažejo, da je treba ob rimski cesti (dokumentirana pod šolo F. Levstika, gl. Müllner, Argo 8, 1900, 79), domnevati več poslopij, tako na prostoru Levstikovega trga 7 (Müllner, n. m.), šole F. Levstika (Müllner, n. m.) in župnišča (Schmid, Bericht-Rudolfinum 1907 [1908] 4; MZK 3 F 7, 1908, 142).
8. Žabjek: ob gradnji temeljev so odkrili zalogo amfor (razbitih). Rutar, LMS 1891, 190 (prim. zgoraj v odstavku Najbolj zgodnje rimske najdbe, št. 3).
9. Osnovna šola na Prulah: ob gradnji je bil najden rimski mlinski kamen. MZK 3 F 10, 1911, 149, in Pajk, Carniola 2, 1911, 229.
10. Ljubljanski Grad: po slučajnih najdbah sodeč sta bili na hribu stražna postaja z vodnjakom in kultna stavba boštva Aequorna. Šašel, Kronika 10, 1962, 1 ss.
11. Vogal Rimske in Groharjeve ceste (lekarna "Mirje"): rimski stavbni ostanki z mozaičnimi tlemi in suspensuro. Ložar, GMS 11, 1930, 24 ss.
12. Prešernova 1, hiša Korsika: ob gradnji je bil najden žrtvenik AIJ 154.
Topografsko nas orientirata v Emoni - za prazgodovinska obdobja glej zgoraj navedeno literaturo - predvsem Müllner, Emona (1879) in Schmid, Emona, JfA 7, 1913, 61 ss; v manjši meri tudi Klemenc v Zgodovini Ljubljane (1955) 331 ss, in Šašel, Vodnik po Emoni (1955), kjer je povsod našteta tudi drobna in starejša literatura. Letna poročila, ki so poprej izhajala v GMS, prinaša sedaj VS. Bibliografsko evidenco ima AV. Emonski kameni spomeniki so zbrani v delih CIL, AIJ, ILJug. Preglede njene materialne kulture v precejšnji meri prinašajo posamični zvezki iz serije Dissertationes Pannonicae.
Izkopanine. Prazgodovinske najdbe hranita NM Lj in MM Lj, ki imata tudi vse staroslovanske najdbe. Najdbe Schmidovih izkopavanj Emone so deponirane v Avstriji (neznano kje), izjema so fragmenti stenske slikarije, ki jih hrani NM Lj. Slučajne in priložnostne najdbe čuvata omenjena muzeja, ki oskrbujeta tudi najdbe iz emonskihh nekropol; nekaj drobnarij iz njih hrani KM Dunaj, ki ima tudi epigrafska spomenika AIJ 168 in 175. Ostale kamnite spomenike, kolikor niso vzidani po mestu (na Gradu, na obnovljenem južnem emonskem obzidju, v stolnici, semenišču in drugod), hranita že omenjena muzeja.
Emona in Ljubljana v srednjem veku
Po današnji presoji so pustila preseljujoča se ljudstva le malo sledi.
1. Narodni muzej - Tomšičeva ulica: merovinški ali alamanski skeletni grob s pridevki. Laibacher Wochen Blatt 1885 IX. 12., nr. 266 (Antiker Fund). Deschmann, MZK NF 14, 1888, 5, op. 2, ter Führer (1888) 116, n. 1.
2. Ljubljanski Grad: v zasipu grajskega vodnjaka je bila najdena poliedrična, z belim, rdečim in modrim cikcakom okrašena glinasta jagoda (NM Lj, inv. 3729). Deschmann, Führer (1888) 103, n. 7. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 427, dopušča možnost, da ne spada v zgodnji srednji vek.
3. Severna rimska nekropola vzdolž celejske ceste: Schmid, BRGK 15, 1923-24, 204, op. 85, opozarja na germanski grob, ki je ležal med rimskimi (podrobnosti ne navaja).
Staroslovenske najdbe so naslednje:
1. Poslopje SAZU, Novi trg 3, dvorišče: 14 delno precej uničenih staroslovanskih skeletov, prejkone iz 9. stoletja (prehod avaroslovanske v ketlaško kulturno skupino). J. Korošec, F. Stare, Arheološka poročila (1950) 22 ss. P. Korošec, AV 2, 1951, 156 ss.
2. Šempeter, ob južni steni cerkve: staroslovenski skeleti, ki po pridevkih sodeč spadajo v belobrdski kulturni tip. Stupica, Kronika 5, 1938, 56. Ložar, GMS 18, 1937, 135 ss. Korošec, AV 4, 1953, 324 ss, in Zgodovina Ljubljane I (1955) 430 s.
3. Mirje 2-4, parc. št. 64: Staroslovenski skelet z uhanom iz ketlaškega kulturnega kroga. Gabrovec, AV 6, 1955, 134 ss.
4. Poslopje SAZU, Novi trg 3, dvorišče: izkopanih je bilo pet silosov z ostanki pooglenelega žitnega zrnja in drobci loncev iz 11. stoletja. Prim. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955) 432 ss.
Dejstvi, da ob koncu srednjega veka, ko se pričenjajo literarna pričevanja o Emoni, njenih ruševin že ni bilo najti nad zemljo in da je srednjeveška arhitektura v Ljubljani prehajala od lesene na zidano gradnjo že v 12. stoletju, nedvomno spričujeta, da so emonske ostanke porabili za pozidavo visoko srednjeveške Ljubljane (v času med 12. in 15. stoletjem). Ker slovenskih zgodnjesrednjeveških najdb na ljubljanskem prostoru še ni bilo moč odkriti, so o tedanji poselitvi možne samo domneve. Videti je, da se je visoki srednji vek držal bregov Ljubljanice, tistih, ob katerih je v poznem srednjem veku dokumentiran pristajalni breg, Starega trga pod Gradom in Gradu samega. Prim. M. Kos, Srednjeveška Ljubljana (1955).
