Opis:
Magdalenska gora je ena izmed najvažnejših halštatskih najdišč v Sloveniji. Naselje leži okoli nekdaj božjepotne cerkvice sv. Magdalene (n. v. 499 m) in je obdano z dobro vidnim nasipom. Okrog naselbine leže gomile. Glavna skupina leži severozahodno od naselbine. Po Rutarju se razprostira od cerkve do poti v Lipoglav 9-10 gomil, gomila I-IV na parceli 1253/3, V in Vi (imenovana Parkljevec) na parceli 1253/4, VII (tako zaznamovana v poročilih in na skici, zdaj gomila XIII po inventarju NM Dunaj) na parceli 1255 ter VIII in IX na parceli 1253/2. Severno onstran poti je bila "na Teriču" gomila, ki jo je prekopal 1881-1882 Schulz, prav tako je še najti grobove severno od tod na Joštarjevem lazu (parc. 1252/1), še dalje severno na Laščiku (parc. 1252/1) in severno od Laščika sta zraven Joštarjeve kmetije gomili XI in XII (še vedno na parc. 1252/1). Območje s temi gomilami, posebno severno od ceste, sodi pod Zgornjo Slivnico in se večkrat tudi omenjajo gomile pri tem kraju. Druga skupina gomil leži na južnem in jugovzhodnem pobočju Magdalenske gore proti Paradišču in Hrastju. Pod geslom Hrastje so prišle tudi v literaturo, sodijo pa v resnici v kompleks halštatskega naselja Magdalenske gore. Schulz je tu prekopal dve gomili in omenja še tretjo (na Gavgah), Pečnik pa vsaj eno na parc. 1347. Opis in skico najdišča glej pri Rutarju, IMK 3, 1893, 1 ss, in MZK 21, 1895, 39 ss. V IMK in MZK objavljeni skici se ne skladata docela, mi smo se v oštevilčenju gomil držali skice v MZK in skušali rekonstruirati Pečnikova izkopavanja po Rutarjevih in Pečnikovih poročilih v MZK in IMK. Lega desetih gomil, ki jih je izkopala vojvodinja Mecklenburg, iz literature ni razvidna, precej zanesljivo pa jih lahko iščemo v gozdu severozahodno od naselja. Prim. sedaj: Dular, Guštin, VS 17-19/1, 1974 (s popisom in skico gomil).
V raziskovanju Magdalenske gore poznamo tri velike faze. Prva je Deschmannova. V letih 1881-83 je Schulz prekopal gomili na Teriču in Laščiku in dve gomili v Hrastju. Druga je Pečnikova. Pečnik je izkopaval 1892-95. izkopal ali vsaj kopal je okoli osem gomil, od katerih sta posebno pomembni gomili II (več ko 400 grobov, po Hoernesu 350) in XIII (VII po starem seznamu, 173 grobov). 28. maja 1892 je Pečnik izkopal poskusni jarek znotraj naselja ob robu nasipa na južni strani cerkve sv. Magdalene. Zadel je na nasip, ki je bil narejen tako, da so v razdalji 1 m spletli dve vzporedni ograji iz šibja in vmes nasuli zamljo. Pod zemljenim je bil še kamnit nasip. Pečnik je našel grobo keramiko in uteži za statve. Pečnik je kopal jeseni 1892 še gomile VIII, IX in V ter odkopal na Joštarjevem lazu in Laščiku 15 grobov. Te jeseni je odkrival tudi gomili XI in XII in prav tako začel kopati že tudi gomilo II, ki jo je izkopaval predvsem l. 1893 in dokončal njen izkop februarja 1894. Gomilo XIII je začel kopati jeseni 1894 (17. 9. 1894), nato pa se poročila nehajo in ne zvemo, kdaj je bil izkop gomile XIII zaključen. V Hrastju je Pečnik kopal l. 1894 in odkril 24 grobov. Popolnoma točnega pregleda iz poročil ne moremo dobiti, jasno pa se vidi, da je bila Pečnikova izkopavalna delavnost v letih 1892-94 izredna in že zaradi silne množine izkopanih grobov ne smemo računati s preveliko natančnostjo pri izkopavanju. Do 1. 5. 1893 je dajal Pečnik najdbe v NM Lj, pozneje pa na Dunaj. Tako je prišla približno polovica gradiva gomile II v Ljubljano, druga polovica pa na Dunaj. Tretja faza izkopavanj so izkopavanja vojvodinje Mecklenburške 1905-1913. Izkopala je deset gomil s 357 ugotovljenimi grobovi; v resnici pa je moralo biti grobov še precej več. S tem je izkopavanj na Magdalenski gori konec in za čas po letu 1913 ne vemo, da bi bili na Magdalenski gori odkrili še kak grob. Skupaj je bilo torej po zapisanih poročilih odkopanih v ca 22 gomilah nekaj več ko 1000 grobov. V resnici pa je število prekopanih gomil in grobov še večje. To je največje število velikih gomil, kar jih je bilo na Slovenskem prekopanih na enem samem najdišču.
Najstarejše najdbe pripadajo kulturi žarnih grobišč (Müllner, Argo 3, 1894, 120; Schmid, Carniola 2, 1909, 126; Ložar, GMS 15, 1934, tab. 3/12), vendar predstavljajo neznaten odstotek; okoliščine najdb so ostale neznane. Velikanska množina gradiva sodi v halštatsko dobo, tako starejšo kot predvsem mlajšo. Številne pa so tudi latenske najdbe, ki izvirajo iz latenskih žganih grobov na robovih gomil. V nekaterih primerih se omenjajo na vrhu gomil tudi rimski grobovi, tako v gomili IX dva žgana grobova z rimskimi črepinjami in srebrni novec v Joštarjevem lazu; nekaj rimskega gradiva je tudi v mecklenburški zbirki z Magdalenske gore (NM Lj, inv. P 11831, 11832), vendar je to le izjemno, rimska naselitev se je premaknila z Magdalenske gore in njenih pobočij v ravnino (glej Šmarje, Paradišče, Podgorica, Sap).
Tako moramo domnevati nepretgano poseljenost Magdalenske gore od starejše železne dobe pa vse do rimske zasedbe. Vrh predstavlja vsekakor halštatska doba, ko je Magdalenska gora dala nedvomno najdragocenejsše gradivo, kar ga pozna jugovzhodna alpska halštatska kultura. Tako imamo z Magdalenske gore največ situl, predvsem figuralno ornamentiranih, in še številne druge situlske spomenike (glej katalog situlske umetnosti: Umetnost alpskih Ilirov in Venetov [1962]). Prav tako je bilo najdenih na Magdalenski gori najmanj 12 čelad, kar vse priča, da je v halštatskem času stala na Magdalenski gori izredno pomembna postojanka.
Gradivo iz Schulzovega izkopavanja in začetnih Pečnikovih del hrani NM Lj: inv. P 2943-2997, 3956-4310, 4325-4330, 11698-11760, 11774-11776, iz poznejših Pečnikovih izkopavanj NM Dunaj: inv. 23077-23090, 33463-33488, 55454-55464, 21941-22109, 22605-23060, 27342-28058, 28419-28422, 55471-55494, 23061-23068, 21721-21940, 23069-23076, z izkopavanj vojvodinje Mecklenburg Peabody Museum v Harvardu in le v manjši meri NM Lj: inv. P 6763-6810, 6813, 6816-6817, 6887, 6919-6921, 6937, 11802-11878.
Katalog ljubljanskega in dunajskega gradiva pripravljata za objavo v Arheoloških katalogih Slovenije Gabrovec in Kromer, mecklenburškega (v posebni publikaciji) pa Hencken, Harvard. Najpomembnejši študijski pregledi in objave materiala so: za Schulz, Deschmannova izkopavanja: Deschmann, MAG 14, 1884, 49 ss. Za Pečnikova: Hoernes, WPZ 2, 1915, 98 ss. Za mecklenburška: Treasures of Carniola (1934) 39 ss, 73 ss in Ložar, GMS 15, 1934, 10 ss, 34 ss. Druga literatura: Deschmann, Führer (1888) 93 ss. Isti, MZK 13, 1887, CXLIII. Rutar, MZK 18, 1892, 238. Isti, IMK 3, 1893, 1 ss, 35, 41 ss, 160, 207, 252; Much, Pečnik, MZK 19, 1893, 138, 198; Rutar, MZK 20, 1894, 183 ss; Pečnik, Rutar, IMK 4, 1894, 8, 78, 164, 210; Rutar, MZK 21, 1895, 39 ss; Pečnik, IMK 14, 1904, 136, 138 ss; Müllner, Argo 1, 1892, 197. Isti, Argo 2, 1893, 127, 129 ss; isti, Argo 3, 1894, 23 ss; isti, Geschichte des Eisens (1909) 76 ss; isti, Typische Formen (1900) 6, 10, tab. 16/1; 17/4, 5, 6, 7; 20/2, 5, 8, 9, 11, 12; 22/3, 4, 10, 16; 23/4, 5, 14, 15; 24/6, 7; 25/1, 3, 4, 14; 26/5, 9, 11; 27/1, 3, 7; 29/6, 9, 10; 32/3, 8, 9; 33/4; 35/3; 41/9, 10; Črnologar, MZK 18, 1892, 127; Szombathy, MAG 24, 1894, 227 ss; Much, Kunsthistorischer Atlas (1889) 132, tab.57/2-5, 144; 63/5-8. LZ 10, 1890, 381. Kaspret, LZ 12, 1892, 769. Isti, l. c. 13, 1893, 382. Različnik, DiS 7, 1894, 344 ss. Mantuani, Poročilo-Rudolfinum 1911-12 (1913) 30. MMK 18, 1905, 102. Kromer, Gabrovec, inv. Arch. 5 (1962) Y 42-46 (vse grobne celote z upodobitvami v situlskem stilu); Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (1962) 78, tab. 3/9; 90, tab. 22/27; 99 ss, tab. 32/42, 33/43, 44, pril. F; 101, tab. 34/46; 102, tab. 36/48. Lucke, Frey, Die Situla in Providence (RGF 26 [1962]) 71 ss (s pripadajočimi tabelami). Mahr, Zu sogenannten präh. Stegeisen, SMYA 39, Abb. 5. F. Stare, Zbornik Fil. fak. 2, 1955, 105 ss (vse kovinske posode iz NM Lj). Gabrovec, AV 13-14, 1962-63 (Brodarjev zbornik) tab. 8/2; 10/5-9, 11-18; 21/1. Isti, AV 15-16, 1964-65, 21 ss, tab. 13-17. Isti, AV 15-16, 1964-65, 127 ss. Isti, Germania 44, 1966, 1 ss, Abb. 15-20. Jacobsthal, Greek Pins (1956) 123, 171, 177, fig. 578. Kromer, Situla 1, 1960, 111 ss. Isti, MAGW 92, 1962, 194. Haevernick, Jahrbuch RGZM 6, 1959, 58. Taf. 5/4-6. Ista, Die Glasarmringe (1960) 220, 245, 256.
