Opis:
Naravno zavarovan prostor, kjer - za manjše objekte plovna - Savinja v ostrem ovinku zapušča rodovitno spodnjo Savinjsko dolino in kjer se stekajo vanjo bližnji potoki, so ljudje že zgodaj ocenili kot zelo primeren za naselitev.
Prazgodovina. Najstarejši najdbi, prejkone neolitski, sta koščeno šilo s prostora Narodnega doma (PM Celje, Prähistorische Sammlung 1, 68) in nefritna sekira iz struge Savinje (JJ 69, 1881, 15). Na Polulah pri Celju je bila najdena bronastodobna tulasta sekira (PM Celje, Prähistorische Sammlung I, 2); enorezen bronast nož je bil najden v strugi Savinje. Omenja se tudi najdba bronastih puščic iz Celja (Gubo, Cilli [1909] 5), in kosov brona za predelavo (Schmid, Südsteiermark [1925] 2); Pratobevera govori o bronastih livarnah na Bregu v Celju, kjer so bili posamezni predmeti najdeni še v kalupih (Der Aufmerksame [1856] 27). Iz Spodnjega Lanovža je znana depojska najdba 94 obročkov iz jantarja (Pratobevera, MHS 5, 1854, 109; Gubo, o. c. 5).
Na Miklavškem hribu je bilo ugotovljeno halšatsko gradišče (najdbe: PM Celje, inv. 1 - 60; Bolta, AV 2, 1951, 69), na pobočju pa so našli fragmentirane žare (Inventar Cilli, 1899 - 1900, 34). S Celjskega gradu je znana najdba zlatih predmetov, ki jih D. Garašanin, AV 5, 1954, 277, pripisuje alpskim Ilirom. V strugi Savinje "pri Petričku" so našli glinasto utež za statve (PM Celje, Inventar 1901, št. 332) in kamen s sledovi določene obdelave (inv. 189).
Latenska doba. S spodnje terase Miklavškega hriba je znana keltska grafitirana keramika, izkopana pri gradnji Sindikalnega doma leta 1947 (Perc, AV 2, 1951, 238); z gradišča na vrhu hriba so prišli keltski novci. Več ko 700 novcev tipa Gurina je bilo v regulirani strugi Savinje pod Miklavškim hribom; z njimi vred so bili najdeni srebrni odpadki od ulivanja, kar kaže, da je imela naselbina v 2. in 1. stoletju pred n. š. svojo kovnico (Kolšek, VS 7, 1958-59, 327). Z Zgornjega Lanovža na Lavi je najdba 15 keltskih novcev v glinasti posodici, med njimi novec z napisom Congestlus (šest jih hrani PM Celje, inv. 11-12; Luschin, MZK 5, 1906, 188). Na dvorišču okrožnega sodišča, pa tudi pri kopališču v mestnem parku so našli novec z napisom Nemet (Luschin, ib. 191). Vzhodno od železniške postaje sta bila izkopana dva keltska srebrnika (Deschmann, MZK 13, 1887, 144), v Stanetovi ulici št. 49 pa keltska keramika, dva noža in puščica (Eichler, MZK 11, 1912, 86). Dokaz, da je bila keltska naselbina kar precej močna, so tudi keltska imena na rimskih spomenikih.
Celeia, lokalizacija. Ime rimskega naselja spričujejo v Celju najdeni napisi (npr. CIL III 5161, 13524), njegovo lego na rimski cesti Emona - Poetovio določajo itinerarji (Tab. Peut., It. Ant., It. Hieros.), kot nekdanji oppidum, od vladarja Klavdija dalje municipium, pa ga dokumentira Plinij n. h. III 146 (glej tudi CIL III 5227). Da je današnje Celje identično z antičnim - nelatinsko ime kaže, da tudi s predantičnim - spričuje jezikovna istovetnost obeh oznak. Najdbe rimske Celeje so osredotočene na kompleks: Narodni dom, Vodnikova ulica, Stanetova, Aškerčeva, Trg maršala Tita, okolica farne cerkve, Breg, Miklavški hrib.
Obzidje. Celeio so obzidali verjetno v drugi polovici 2. stoletja. Sledovi obzidja so odkriti doslej na zahodu, in sicer za Narodnim domom, kjer so perezali 6 m širok zid iz peščenih blokov, poleg njega pa še starejšega, prejkone rimskega, širokega 2,90 m (Riedl, MZK 26, 1900, 32) in visokega še 4 m. Na vzhodni strani mesta je obzidje potekalo po Bregu v smeri novega mostu čez Savinjo, bilo je enako široko in visoko (Kolšek, Celjski zbornik 1959, 232); na severni strani doslej še ni bilo ugotovljeno. Na jugu ga prejkone ni bilo, saj so tam varovali mesto hribi. Pač pa je bila na prvi terasi Miklavškega hriba pri kapucinskem samostanu ob zidavi hiše "Danek" odkrita neka utrdba (Riedl, MZK 21, 1895, 64 ss). Videti je, da se srednjeveško mestno obzidje ujema s poznoantičnim, ki mu je rabilo za osnovo (AIJ, str. 21).
Ceste in kanalizacija. V Celejo so vodile štiri glavne vpadnice, na zahodu iz Emone, na jugu iz Nevioduna; iz Poetovione pa, kot je videti, kar dve, prva s severovzhoda (čez Frankolovo), druga pa z vzhoda (čez Grobelno); neugotovljen je odcep na Virunum (prejkone pri Arji vasi na Velenje). Emonska cesta je vodila v mesto ob današnji Savinji (njena struga je v antiki potekala severno od mesta); dokumentirata jo dva miljnika, najdena in situ na levem bregu Savinje (Kolšek, AV 11-12, 1960-61, 147 ss). Prva poetovionska vpadnica je prihajala ob današnji Mariborski cesti, kjer so jo odkrili na zahodni strani v globini 1 m (J. Orožen, Kronika 3, 1936, 212). Domnevno je vodila na forum, ki še ni dokončno lociran, dokaj utemeljeno pa ga domnevajo vzhodno od današnje Stanetove ulice. Druga poetovionska vpadnica je potekala verjetno po Teharski cesti. Neviodunska cesta je bila ugotovljena 1956 pri regulaciji Savinje v novi strugi, široka 6 m, usmerjena na Laško (Kolšek, Celjski zbornik 1959, 230).
Orientacija glavnih celejanskih ulic, ki so bile tlakovane, je jugovzhod - severozahod, prečnic pa jugozahod - severovzhod (Riedl, MZK 2, 1903, 13); vendar je v podrobnostih dokaj nejasnosti. Ugotovljene so naslednje ulice: pod Zidanškovo ulico tlakovan rimska arkadna ulica (Schmid, BRGK 15, 1923-24, 206, in Südsteiermark [1925] 16); v Ključavničarski ulici ugotovljena rimska ulica v smeri na Mariborsko cesto (Bolta, Celjski tednik, 13. 5. 1955); sledovi druge v Miklošičevi 3 (Deutsche Wacht 23, 1898, 52) ter pod današnjo Vodnikovo in Prešernovo ulico (J. Orožen, Zgodovina Celja I [1927] 51).
Od celejanskega kanalizacijskega omrežja sta ohranjena do danes - in še danes delujeta - dva zbirna kompleksa (podatki Uprave za ceste in kanalizacijo v Celju), prvi zajema zahodni in južni del mesta, drugi severovzhodnega in vzhodnega. Prvi kompleks: kloaka se pričenja na dvorišču Šlandrov trg 4, južno od Gledališča prečka Gledališko ulico in se na dvorišču novega okrajnega in okrožnega sodišča obrne proti jugu, pod omenjenim sodiščem prek Trga V. kongresa, pod hišo št. 4 in doseže Zidanškovo ulico pri hiši št. 30. Na tem mestu se obrne pod kotom 90 stopinj proti vzhodu in poteka pod ulico; v Zidanškovi ulici so ugotovljeni trije odcepi proti jugu: prvi poteka pod hišami na levi strani ulice Ivanke Uranjekove, pod Muzejskim trgom in Grofijo; drugi odcep se obrne proti jugu na parc. 65, tretji pa je na vzhodnem koncu Zidanškove ulice. Kloaka sama pa poteka iz Zidanškove ulice naprej na Tomšičev trg, pod severnimi hišami Slomškovega trga na Kocenov trg in dalje proti vzhodu. Drugi kompleks se pričenja v Stanetovi ulici, se obrne proti vzhodu pod Lilekovo ulico in poteka v diagonali po Gubčevi ulici, po spodnjem delu Titovega trga, prehaja pod severovzhodnim vogalom hotela Evropa v diagonali na Razlagovo ulico, ki jo zapušča na mestu, kjer se ulica obrne proti jugozahodu. Konec kanala je pri bivšihh skladiščih ob ulici XIV. divizije. Da gre za kloako, kažeta velikost in gradnja: notranje mere so: širina 0,6 do 1 m, višina 1,4 do 2 m; kloaka je sezidana iz kamenja, tlakovana in pokrita s kamnitimi ploščami (J. Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja [1957] 4). V okviru teh dveh kompleksov so odkrili na več mestih hišne odtoke, npr. na Trgu V. kongresa izpod Magistrata, odkoder poteka proti Tomšičevemu trgu (Perc, AV 2, 1951, 235). Po Tomšičevem trgu tečeta v smeri sever - jug dva vzporedna kanala (J. Orožen, Zgodovina Celja I [1927] 51). Izpod današnje vojašnice se na Trgu svobode kanal izteka v potok Sušnico, ki teče tik za vojašnico (Orožen, n. m. 52). Vsi našteti kanali so v glavnem še danes v rabi in so z novimi odcepi speljani v Savinjo, medtem ko rimski iztoki še niso ugotovljeni.
Voda. Celejanski vodovod doslej še ni ugotovljen. Omenjajo se nekje v mestu najdene svinčene cevi (Pichler, Text [1879] 4). Prebivalstvo je nedvomno uporabljalo vodo iz vodnjakov, ki pa prav tako še niso ugotovljeni.
Naselbina. Ker se je Celeia razvila iz keltske naselbine, oppida, njena mestna zasnova prejkone ni geometrično pravilna; vendar se pri ugotavljanju njene oblike lahko opiramo le na izsledke manjših zaščitnih izkopavanj in na slučajne, nenehno se ponavljajoče izkopanine. Na prostor med Narodnim domom in železnico omejeno mesto, je imelo močan center pri Narodnem domu, kjer so bili odkrili ostanke izredno velikega templja. V bližini trga, proti vzhodu in severu, so stale javne zgradbe, kar domnevamo po temeljih in mozaikih. Južni mestni sektor je nejasen zaradi poplav Savinje; šele pri regulaciji, ko so poglabljali dno struge, so se pokazali nekateri temelji in marmorni arhitektonski deli zgradb (Kolšek, Celjski zbornik 1959, 230). Nedvomno so bile v jugovzhodnem delu mesta osredotočene obrti, od lončarske do kamnoseške. Dokazana je tudi poseljenost Miklavškega hriba; tudi na samem gradišču se med prazgodovinsko keramiko pojavljajo rimske tegule (Bolta, AV 2, 1951, 69). Morda so v cerkvi sv. Miklavža vzidani rimski spomeniki iz neposredne bližine. Na terasi hriba nad Savinjo stoji "Heraklejevo svetišče" (Klemenc, Celjski zbornik 1957, 92, ter 1961, 444). Na vzhodni strani terase so odkrili mnogo rimske keramike; pri Kapucinskem samostanu je bila neka utrdba (glej zgoraj in J. Orožen, Zgodovina Celja I [1927] 43).
Trgovskih poslopij doslej še nismo mogli ugotoviti. Javni kopališči sta zabeleženi v Cankarjevi in Vodnikovi ulici. Na območju med Stanetovo, Vrtno in Aškerčevo ulico so v minulem stoletju odkrili veliko število beneficiarskih ar, baz za spomenike T. Valeriju Klemensu, nekaj reliefov in tudi ostanke stavb z mozaiki. Prostor ob Stanetovi ulici bi utegnil biti rimski forum.
Na vogalu Cankarjeve ulice in Trga maršala Tita sta stali starokrščanski baziliki, mlajša iz 5., starejša iz 4. stoletja; mlajša je imela mozaična tla z napisi donatorjev (Riedl, MZK 24, 1900, 219; AIJ 63 - 67).
Ugotovljenih je več gradbenih obdobij Celeje. Prvo je trajalo do poplave v 3. stoletju; po tej katastrofi se je mesto skrčilo približno na obseg srednjeveškega mesta. Zaradi nove struge Savinje je bil opuščen južni predel mesta. Drugo gradbeno obdobje je zidalo na naplavinah, debelih od 0,75 do 1 m (Müllner, MZK 4, 1878, LXXXV; Bolta, AV 4, 1953, 109) in je trajalo prejkone do hunskega vpada. O tretjem obdobju ne vemo veliko; dokazuje ga starokrščanska bazilika in škofijski sedež, ki je dokumentiran še v 6. stoletju.
Nekropole. Celeia je imela tri nekropole. Prva leži na zahodni strani mesta, na Lavi, ob cesti, ki je vodila v Emono. Nekropola z žganimi in skeletnimi pokopi še ni bila sistematično preiskana, zato ni znan njen obseg. Pričenja se ob Ljubljanski cesti, kjer je bil že pri hišni št. 2 najden fragment nagrobnika, in se razprostira prek nekdanjega Stigerjevega posestva na Lavi, kjer je bilo zabeleženih največ najdb. Iz te nekropole izvira znamenita bronasta bakhantska maska, najdena v bližini joštovega mlina na Lavi (hrani KM Dunaj, inv. 2937), ter nagrobnik G. Lukanija (CIL III 11703). Severna nekropola je segala od mesta prek vojašnice ob Mariborski cesti (Saria, JÖAI 36, 1946, Bb. 49 in 55). Grobišče je bilo posebno bogato na mestu, kjer stoji danes cerkev sv. Maksimilijana; ko so kopali pod zakristijo, so odkrili nagrobnike in gradbene dele večjih grobnic; na zunanji strani cerkve je med rimskimi nagrobniki vzidan tudi ornamentiran ant. Južno od cerkve, med potokom Koprivnico in Aškerčevo ulico, so odkrili vogal pepelnice z reliefom heroja. Oba elementa pripadata grobnici enakega tipa, kot je grobnica Spektacijev v Šempetru. Južna nekropola z v njej pretežno skeletnimi pokopi se razprostira na desni strani Savinje na Bregu (Bolta, AV 8, 1957, 317). Grobovi so opečni; odkrit je bil marmornat sarkofag, sestavljen iz posameznih blokov in dveh sekundarno porabljenih nagrobnikov (Kolšek, AV 7, 1956, 399). Nekropola je nastala po drugi polovici 3. stoletja, že po veliki poplavi; verjetno se je pričenjala pri mostu in se razprostirala v smeri proti Laškemu. Neznan pa je tisti del te nekropole, ki bi obsegal grobove do 3. stoletja. Z območja ulice XIV. divizije je znanih nekaj nagrobnikov, morda so pripadali omenjeni nekropoli.
Nagrobniki so bili najdeni po vsem mestu, vendar večinoma v sekundarni porabi, delno celo v srednjeveških in novejših zidovih.
Topografija iz antičnih pisanih virov. Epigrafski spomeniki, predvsem are, posvečene številnim boštvom, dokazujejo obstoj večjih in manjših svetišč in posvečenih mest (glej CIL III, AIJ in ILJug) in postajo ilirske mitnine. Itinerariji spričujejo obstoj poštne postaje. Kot keltski oppidum in klavdijski municipium jo dokumentira Plinij n. h. III 146; kot južnonoriško mesto Ptolomej. V drugi polovici 6. stoletja je v mestu še izpričana škofija (glej Saria, AIJ, str. 21 z lit.).
Topografija neposrdenega okolja. 1. Pod vznožjem Jožefovega hriba nagrobnik in marmorne plošče (J. Orožen, Zgodovina Celja I [1927] 43). 2. Sevce (Rožni grič). Pred pokopališčem, tik nad Teharsko cesto, je F. Lorger izkopal rimsko vilo, ki je imela več prostorov in dve verandi (Lorger, ČZN 30, 1935, 67; glej tudi Eichler, MZK 15, 1916-17, 235). 3. Na severozahodnem pobočju Miklavškega hriba so odkrili ostanke zidovja in fragmentiran napis, posvečen Mitri (J. Orožen, n. m. 82). 4. Spodnja Hudinja, pri Majdičevem mlinu: votivni napis CIL III 5207 in odlomek nagrobnika CIL III 5271. 5. S polja pri Levcu je marmorna ženska glava s keltskim pokrivalom (J. Orožen, n. m. 114). 6. Na Zgornjem Lanovžu pri Levcu je bila v produ bronasta Heraklejeva statueta (Inventar Cilli 1899-1900). 7. Ložnica; v smeri proti Babnem ob tako imenovanem Forsthofu je mlin, kjer so odkrilii relief (Pichler, Text [1879] 7 in 42). 8. V Košnici pri Celju so našli neolitsko sekiro (NM Lj, Dnevnik akcesij 24/1936 - 28. 5.). 9. V Spodnji Košnici se na mestu, kjer ima cesta oster ovinek, dviga strm grič z ostanki zidovja (neraziskano; Kolšek, VS 7, 1958-59, 287). 10. Na celjskem Starem gradu domnevajo rimsko utrdbo (Pichler, Text [1879] 7, in KLDB, 116). 11. Na Kalvariji v Celju je v peti kapelici vzidan rimski napis. 12. Na Anskem hribu pri Celju je bila reliefna rimska glava (Pichler, Text [1879] 7). 13. V Gaberju je Muzejsko društvo ob izkopavanjih odkrilo keramiko, sulične osti, nože, steklo; pri polaganju vodovoda so odkrili napis, bronast phallus, kamene bloke (Deutsche Wacht 1912, 17; Zuwachs-Inventar Cilli 1901, 153). 14. Teharska cesta; ko so kopali vodnjak v Mestni klavnici, so odkrili oljenko (Muzejsko društvo 1922 - 1937, arhiv). 15. V Liscah so bili najdeni marmorna plošča z reliefno glavo in arhitektonski bloki (Gubo, Cilli [1909] 38; Pichler, Text [1879] 24). 16. Med južnim vznožjem Miklavškega hriba in potokom Bučelnico so 1833 našli 60 rimskih novcev (I. Orožen, Celska kronika [1854] 196). 17. V razvalinah gospodarskega poslopja graščine Medlog so našli reliefni blok, na katerem sta upodobljena celejanska meščana (Perc, AV 2, 1951, 240). 18. V Gaberju so na Hölzlovem posestvu 40 cm pod površino zadeli na tlak, rimsko opeko, odlomke amfor; nedaleč je bil izkopan še en tlak (Eicher, MZK 11, 1912, 120).
Srednji vek. Usoda Celeje po prihodu Slovanov ni znana, kontinuiteto poselitve spričuje kontinuiteta krajevnega imena; na področju mesta doslej ni bilo izkopanin iz zgodnjega srednjega veka. Srednjeveško mesto je gradilo na rimskih ruševinah, kot kažejo izkopavanja. Neposredno na rimskih temeljih stoji srednjeveško zidovje (na primer, Mestni muzej-grofija; na vogalu Trga V. kongresa in Trga svobode je bil rimski zid porabljen kot stena kletnega prostora srednjeveške hiše [neobj.]). Med leti 1125 in 1132 je srednjeveško Celje prvič omenjeno (Stari grad); v 14. stoletju je naselbina spričana kot trg, sredi 15. stoletja kot mesto. Jedro srednjeveške naselitve je bilo na današnjem Tomšičevem trgu. Celjski grof Friderik je mestu podaril svojo hišo na "trgu" in iz nje je nastala Mestna hiša. Po I. Orožnu, Celska kronika (1854) je bil "trg" obdan z nasipom, jarkom in lesenim plotom. Zunaj trga sta že zgodaj obstajali dve naselitveni jedri, prvo ob župni cerkvi sv. Danijela, drugo ob Minoritskem samostanu (današnji Trg V. kongresa). Okrog leta 1400 je stal v mestu že Spodnji grad (današnja vojašnica na Trgu svobode). Med "trgom" in spodnjim gradom je nastala ulica, Spodnja ali Dolga ulica. Leta 1450 so pričeli graditi obzidje (J. Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja [1957] 5).
Poleg naštetega primerjaj še: Gubo, Geschichte der Stadt Cilli (1909); J. Orožen, Zgodovina Celja I (1927).
