Opis:
Gradišče, nepravilno četverokoten plato v višini 30 m nad Krko, zahodno od njenega izliva v Savo, obvladuje Krško polje, prehod čez reko ter ob vznožju potekajoča pota v Belo krajino in na Hrvaško. Za prazgodovinsko utrjeno in poseljeno točko sta ga opredelila že Rutar, LMS 1890, 119; IMK 9, 1899, 117, in Pečnik, DiS 5, 1892, 225; IMK 4, 1894, 8, in 14, 1904, 193; slednji je na njem tudi izkopaval. Sistematično raziskovanje Gradišča je pričel v letih 1929 in 1930 B. Saria (prim. GV 5 - 6, 1929 - 30, 184 ss; Kronika 6, 1939, 241, in SOF 15, 1956, 42 s tločrtom, ter Baš, ČZN 26, 1931, 217), ki je ugotovil 3 m širok, iz kamenja in ilovice sestavljen okop le po jugovzhodnem in jugozahodnem robu 440 x 300 m velikega gradiščnega platoja, druge strani (nad strmimi pobočji) prejkone niso bile zavarovane z okopi. Na Gradišču so bili ugotovljeni delno do 1 m debeli, stratigrafsko razčlenjeni prazgodovinski sloji predvsem na južnem in vzhodnem robu platoja (tu odkrit tudi temelj halštatske koče). Izkopanine še niso bile v celoti ovrednotene. Pripadajoča nekropola leži na terasi Gomile (imenovani tudi Šumce), na skici jih je Rutar, MZK 18, 1892, 205, zaznamoval 10, omenjajo jih pa nad 30 (prim. Žmavc, NM Lj, zvezek 8, 28 ss); gomile so tudi na pašnikih zahodno od vasi (Žmavc in Rutar, n. n. m.). Videti je , da jih je izkopaval samo Pečnik (omenjajo leta 1884 - 1886, 1888, 1892), in sicer parcele 200/3 in 239, ki so bile 1890 last čateškega župana Svobode, in malenški pašnik; na posestvu J. Lopatiča jih je izkopaval morda tudi Kušljan, prim. korespondenco z Müllnerjem v NM Lj, 27. 8. 1897 - in sicer okrog 20 (glej Deschmann, MAGW 19, 1889 [29]; Rutar, LMS 1889, 57; 1890, 121, in 1891, 196; MZK 17, 1891, 197, ter 18, 1892, 205 in 238, dalje, Žmavc, n. n. m. in Saria, SOF 15, 1956, 42). Izkopanine hrani pretežno NM Lj, inv. P 2796 - 2942, 4707 - 4714, 10937 - 19038, 11251 - 11301; obdelala in, kolikor je bilo mogoče, rekonstruirala jih je V. Stare, AV 11 - 12, 1960-61, 50 - 67, z risbami, ter ugotovila, da sežejo prvi kronološki elementi nekropole v KŽG, da pokopi kulminirajo v razvitem halštatu in je morda vmes tudi nekaj keltskih elementov (glej tudi Pečnik, IMK 4, 1894, 8). Izmed številnih omemb v literaturi kaže opozoriti le na Müllnerjeve Typische Formen (1900) 10, tab. 17, 21, 24, 33. Prazgodovinske izkopanine omenjajo tudi za območje cerkvice sv. Martina; Rutar, LMS 1890, 121, in Kušljan v korespondenci z Müllnerjem, 27. in 29. 8. 1897. Nekaj najdb hranita tudi NM Dunaj, inv. 23096 - 23120, 28221, 55443, ter PM Brežice, inv. 264 (VS 7, 1958 - 59, 326 ss). Primerjaj še Pečnikovo skico v Beschreibung Neviodunums (rk. v DAS).
Rimska utrditev Gradišča pri Velikih Malencah v 4. stoletju se je naslonila na prazgodovinske okope ter obdala ves plato po robovih s povprečno 2 m debelim obzidjem, okrepljenim s stolpi (nekateri prizidani v drugi gradbeni fazi v 4/5. stoletju, ko so bili postavljeni tudi kontrafori). V trdnjavo so vodila sprva le zahodna vrata, medtem ko so bila južna prizidana v drugi fazi. Podrobnosti glej na omenjenem načrtu. Notranjost je bila sicer samo sondirana, poselitvenih najdb ni bilo - z izjemo starokrščanske cerkve (21 x 10 m) na sredini - Saria domneva lesene barake. Priložnostne najdbe ali splošne omembe s tega najdiščnega sklopa: Deschmann, Führer (1888) 118 in 120. Rutar, LMS 1890, 119; MZK 17, 1891, 197; IMK 9, 1899, 118. Pečnik, DiS 5, 1892, 128. O svojih izkopavanjih poroča Saria, GMS 10, 1929, 12 ss, in 11, 1930, 5 ss, in povzetek v SOF 15, 1956, 42 ss. Rimski epigrafski spomeniki so bili povečini odkriti kot stavbni material v trdnjavskem obzidju: CIL III 3920 + add. p. 1738 (žrtvenik iz rimskih ruševin pri cerkvi sv. Martina, vzidan v Urhovi hiši v Velikih Malencah), 3923 + add. p. = 10801 (žrtvenik, bil v Malencah, zdaj v NM Lj), 3925 + add. p. = 738 = AIJ 246 (počastilni napis, uporabljen za pokrov sarkofaga, izkopanega na parceli Groblje na Tomšetovi njivi; v NM Lj), 10799 (žrtvenik, ta in vsi naslednji so iz trdnjavskega obzidja; v NM Lj), 10800 = AIJ 245 (žrtvenik, v NM Lj), 10803 (odlomek žrtvenika, po AIJ, str. 109 pogrešan), AIJ 240 (žrtvenik, v NM Lj), 241 (žrtvenik, v Krški vasi št. 30), 242 (žrtvenik, v NM Lj), 243 (žrtvenik, v NM Lj), 244 (odlomek žrtvenika, v brežiškem župnišču), 252 (fragment vzidan pri zahodnih vratih trdnjavskega obzidja).
Pri pokopališki cerkvici sv. Martina (zahodno od Gradišča) so vidni ostanki rimskih ruševin, ki so jih razlagali za termalno - hipokavstne (Bezlaj, LZ 8, 1888, 565; Rutar, LMS 1889, 61; Pečnik, MMK 2, 1889, XXI; LZ 10, 1890, 382; DiS 5, 18992, 128, in Vojvodina Kranjska [1912]21; Premerstein, Rutar, Römische Strassen [1899] 31 ss; Žmavc v rk. zvezku 8, 28 ss, ki ga hrani NM Lj) ali kot ostanke manjše trdnjave (ca. 120 x 120 m; Pečnik, Beschreibung Neviodunums, rk. v DAS), Saria pa jih pravilno razloži za vilo rustiko (GMS 10, 1929, 16; prim. Baš, ČZN 26, 1931, 218).
Rimske grobove omenjata Deschmann, Führer (1888) 97, in Pečnik, IMK 14, 1904, 193; trdnjavsko nekropolo locirata Rutar, MZK 18, 1892, 205, in Žmavc, n. m. v ravnico jugozahodno od Gradišča, okrog kapele sv. Martina (parc. št. 474), predvsem pa na manjši plato pribl. 400 m vzhodno od Gradišča nad cesto v Čatež (parc. št. 197/2). Odtod izvirajo prejkone izkopanine, ki jih hrani NM Lj, inv. R 2097, 2481, 2510 - 2511 in 7045 - 7046.
Na Gradišču je Saria izkopal tudi langobardski vrček, prim. Ložar, GMS 20, 1939, 189.
