Opis:
Stari grad (imenovan tudi "Ajdovska hiša") je hrib severno od vasi, pribl. 100m nad dolino Lončarskega potoka, na koti 445 m. Kopa hriba je neravna, razgibana in ima izstopajočo vzpetino na severnem predelu; severno, jugozahodno in jugovzhodno pobočje ima mestoma strme, prepadne rebri. Kot kaže tudi ime, so bile izkopanine ljudem znane že od nekdaj, v literaturi pa so se pojavile v pričetku 19. stoletja (napisi CIL III 5127 - 5129). Že pred sistematičnimi izkopavanji, ki jih je v letih 1901 - 1905 vodil E. Riedl, so Stari grad šteli za prazgodovinsko gradišče (Rutar, MZK 17, 1891, 197, česar pa izkopavanja niso potrdila; prim. tudi LMS 1891, 209) oziroma za poznorimsko - srednjeveško najdišče (prim. Rutar, LMS 1890, 130; Pečnik, DiS 5, 1892, 224, ki je tudi zapisal, da je sam tam kopal že v letih 1886 - 1890, glej NM Lj, Razno I/18, 29. 5. 1904; dalje, Andrian - Werburg, MAGW 23, 1893 [46]). Pregledno poročilo o izkopavanjih na vsej kopi sta z dokumentacijo, načrti in fotografijami obajavila Riedl in Cuntz v JfA 3, 1909, 1 - 34, prvi je obedelal arheološko topografsko gradivo, drugi epigrafsko (str. 13 ss); izkopanine hrani Joanneum v Gradcu (predvsem inv. 6164, 10828 ter 10565 - 10609; prim. tudi notice v JJ 90, 1902, 38; 91, 1903, 31 ss; 92, 1904, 31 ss). Iz prazgodovinskega časa sta bili samo dve poznobronastodobni sekiri (Joanneum, inv. 10282 - 10283, prim. Saria, Blatt Rogatec [1939] 66). Kopa, po obliki enakostraničen trikotnik, je bila obzidana s 60 - 80 cm debelim obzidjem, prilagojenim terenu in utrjenim z dvema stolpoma (sledovi tretjega niso zanesljivi); v utrdbo je vodilo dvoje vrat (podrobnosti na načrtu), pri zahodnih je bila cisterna. Kopa je bila pozidana samo v območju izstopajoče vzpetine na severnem predelu, južni je bil prost. Ugotovljeni so bili temelji štirih stanovanjskih stavb (v prostorih delno tubulatura) ter nekaj elementov za skladiščne prostore; ugotovljeni pa sta bili tudi kovačija in topilnica ter izkopan depo raznih bronastih in železnih predmetov s tremi rimskimi tehtnicami iz 4. ali 5. stoletja. Številne drobne izkopanine so iz časa med Vespazijanom in Justinijanom (barbariziran triens) in kažejo - z maso -, da je bila utrdba postavljena v poznem 4. ali v 5. stoletju ter opuščena morda za Langobardov v 6. stoletju (tako Schmid, Südsteiermark [1925] 24). Rimski epigrafski spomeniki (pretežno odlomki nagrobnikov in sarkofagov, CIL III 5127 = AIJ 31, 5128, 5129, 10816 + add. p. 2328, 26 prim. AIJ, str. 16 in 109, dalje, 15205, 2 = AIJ 36, AIJ 32 - 39 ter dva žrtvenika AIJ 29 in 30; morda spadata v isti najdiščni sklop tudi napisa v sevniškem gradu CIL III 5125 ter 5126, zelo verjetno pa oba teksta s Podvrha pri Sevnici CIL III 14367 in 14367,1) ter 12 anepigrafskih spomenikov, so bili vsi porabljeni kot gradbeni material za trdnjavo, izvirajo pa prejkone, meni Saria, AIJ, str. 15, z nekega bližnjega naselja. V utrdbi je bil izkopan tudi dvojni poznorimski grob, na enem mestu so bili izkopani skrbno zloženi ostanki človeških kosti; štiri skeletne grobove so odkrili 190 m od jugozahodnega ogla na pobočju. KLDB, 85, domneva, da je nekje mimo vodila rimska cesta Celeia - Neviodunum, prostor je vsekakor spadal v celejanski municipalni teritorij (AIJ, str. 3). Posestnik J. Pažon v Vranju uporablja sarkofag (z motivom psa, ki preganja jelene) za korito; pokrov sarkofaga s tremi portreti v zatrepu pa leži pred hišo Vranje 11. Rutar, LMS 1891, 209, in MZK 17, 11891, 197. Gurlitt, MZK 17, 1891, 249, piše, da je bil na cesti v bližini Vranja najden napis (prejkone CIL III 10816 + add. p. 2328, 26 prim. AIJ, str. 16 in 109); nedvomno spadajo ti kosi v sklop najdb s Starega gradu. Najdišče je v literaturi pogosto omenjeno, predvsem v zapiskih, ki so izhajali sprotno ob izkopavanjih in imajo sedaj le še bibliografsko vrednost; prim. Deutsche Wacht 26, 1901, št. 58; dalje, MZK 1, 1902, 41, 55, 124, 149, 368; MAGW 32, 1902 [44]; MZK 3, 1904, 16, 192, 224; MAGW 34, 1904 [37], in 35, 1905 [25]; MZK 4, 1905, 246. Glej še Kovačič, Štajerska (1926) 28, in Saria, Kronika 11, 1939, 242.
