Opis:
Prva sondiranja v jami in na ploščadi pred njo leta 1888 (C. Marchesetti in F. Müller) so odkrila prazgodovinske ostaline, ki jih raziskovalci istovetijo z ustrezno eneolitsko plastjo v spodnji Tominčevi jami (F. Müller, Zeitschrift des Deutschen und Österr. Alpenvereins 21, 1890, 237. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 11, 1889, 2, Perco, Deutsche Rundschau f. Geographie und Statistik 32, 1910, 252. Battaglia, Alpi Giulie 25, 1924, 124, in Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 15, 1942, 11, ter BPI, vol. fuori ser. 67 - 68, 1958 - 59 [1960] 397).
Povojna sistematična izkopavanja leta 1955 in 1956 so na ploščadi pred vhodom odkrila bogat kulturni inventar iz starejše bronaste dobe (Leben, AV 7, 1956, 242, in Acta carsologica 2, 1959, 238; deloma še neobjavljeno gradivo hranijo v Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU v Postojni). Koščeno in kamnito orodje in ti keramični izdelki omogočajo časovno opredelitev, čeprav kažejo starejše in mlajše različke. To je groba keramika, večji lonci s plastično dekoracijo, kot tudi posodje boljše vrste, polkroglasti vrči z visokim vratom in neopredeljenim dnom v obliki omfalosa. Tipološke značilnosti teh posod so nekoliko starejše in nas vodijo vsekakor v keramični inventar eneolitske dobe, kamor jih datira tudi stratigrafska lega, saj smo jih našli v najgloblji legi prazgodovinske plasti pod jamskim vhodom.
V nekaterih detajlih keramičnega inventarja vidijo nekateri še starejše komponente poznoneolitskega alpskega faciesa v Sloveniji (J. Korošec, Drulovka. Zbornik Fil. fak. Ljubljana 3/4, 1960, 42, op. 15a, in ZČ 14, 1960, 11). Tu mislimo na nekatere oblike posod in način izdelave vrezanega ornamenta. Edini kovinski najdbi v prazgodovinskih plasteh sta skrivljeni, na obeh koncih priostreni bronasti šili.
Nad obsežnimi prazgodovinskimi plastmi so odkrili še neznatne fragmente rimske lončenine, železno puščico in močno patiniran rimski novec z luknjo, ki je kasneje rabil za obesek (Leben, AV 7, 1956, 249). V tej plasti so zadeli še na srednjeveško keramiko in recentne živalske kosti.
Obsežna stratigrafska razvrstitev kulturnih horizontov v Roški špilji in na prostoru pred njenim današnjim vhodom ter najdbe same, zanikajo trditev J. Korošca, da so bile najdbe naplavljene v jamo s površja prek previsne stene nad njenim vhodnim delom (J. Korošec, ZČ 14, 1960, 7, op. 10, 8, op. 13 in 15, op. 52). Teoretično in praktočno je to spričo položaja Roške špilje in njene morfogeneze nemogoče. Tudi najdbe v jami in pred njo to domnevo zanikajo, poleg tega pa J. Korošec šteje ponekod tudi pleistocenske sedimente za naplavljene.
Prazgodovinske najdbe in dokumentacijo hranita Tržaški muzej in Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v Postojni.
V literaturi se jama omenja še kot: Ozka spilja, Grotta Stretta, Oska spila, Osca Spelee, Mariencapelle.
