Opis:
Šmihelsko gradišče (v ljudskem poimenovanju Grad) leži severno od vasi Šmihel na zadnjih vzhodnih obronkih Nanosa, severno od njega se razprostira masiv Hrušice. Na vse strani strmo padajoča ravnica gradišča je trapezoidne oblike, na severni strani dolga 380, na vzhodni 350, na zahodni 450 in na južni 200 m (približne mere so po A. Müllnerju). Ravnico obdajajo bolj ali manj ohranjeni okopi, ki se zvesto drže terenske konfiguracije, posebno izraziti so v severozahodnem in jugovzhodnem vogalu; v severovzhodnem je 7,7 m nad ravnico segajoči hrib Kacul (648 m). Zahodno od glavnega gradišča, a ločen od njega s strmo strugo potoka, leži Žluberski vrh z ohranjenimi okopi na vzhodni in južni strani (Hoernes); Schmid omenja le strelske jarke iz prve svetovne vojne. Severozahodno od gradišča je hrib Mačkovec, kjer omenja Hoernes obrambno postojanko za vso naselbino. Vzhodno pod njim leži grobišče Pod Mačkovcem, ki se dviga stopničasto proti vrhu Mačkovca (grobišče "Mačkovec"), a ga strma globel ločuje od gradišča. Severno od Kacula je zahodno od poti v Predjamo grobišče Za Polšno; neposredno vzhodno od Kacula pa grobišče Pod Kaculom. Četrto grobišče je na terasi pod jugovzhodnim delom okopa na Grudnovem posestvu. Poznamo več obširnih opisov najdišča s skicami: Deschmann, Hochstetter, Denkschriften 42, 1879, 6 ss, tab. 3. Hoernes, MAGW 18, 1888, 217 ss, sl. 49, 50. Müllner, Argo 1, 1892, 25 ss, tab. 3/1, 4/1, 5/1. Geschichte des Eisens (1909) 41 ss, sl. 9, 10. Veith, Die Feldzüge des Octavianus in Illyrien (Schriften d. Balkankomm. Ant. Abt. 7, 1914) 47 ss. Schid, JÖAI 21 - 22, 1922-24, Bb. 291 ss, sl. 146, 147.
Prve najdbe se omenjajo že zelo zgodaj (Hitzinger, MHVK 9, 1854, 94, in Deschmann, Führer [1888] 95), sistematično pa so tu raziskovali Szombathy in Hoernes ter Müllner in Schmid.
Leta 1885 - 86 je pod Szombathyjevim oz. Hoernesovim vodstvom A. Burger izkopal 229 grobov, in sicer 49 Pod Mačkovcem in na Mačkovcu, 96 Za Polšnim, 84 Pod Kaculom. V to število pa niso všteti raztreseni in delno že prej prekopani grobovi, predvsem po Windischgrätzovem naročilu, katerih gradivo je prišlo neposredno pred tem v njegovo zbirko. M. Hoernes, MAGW 17, 1887, [2 ss]; 18, 1888, 217 ss, tab. 3 - 6. MZK 13, 1887, LVIII. Müllner, Argo 1, 1892, 44 ss.
Leta 1891 je začel izkopavati Müllner, ki je delno že tega leta, v glavnem pa v naslednjem kopal severozahodni del okopa nasproti Mačkovcu, od koder je bilo že prej prišlo orožje in orodje v Windischgrätzovo zbirko. Müllner je prekopal obzidje v dolžini 14 m, v šir. 7 in 8 - 9 m globoko. Po Müllnerjevem opisu sodeč je moralo biti obzidje iz kamnitega in zemljenega nasipa. V kamnitih ruševinah z ostanki sežganih brun je tudi on našel veliko množino poznolatenskega orožja in orodja, ki je prišlo v NM Lj. Müllner je izkopaval tudi grobove, in sicer Za Polšnim in na terasi pred jugovzhodnim delom okopa, na Grudnovem posestvu (od tod 6 žganih zgodnjih grobov in raztreseno gradivo), delno pa tudi Pod Kaculom in na Mačkovcu. Manj je izkopaval v samem gradišču, kjer je zadel na ostanke lesenjač običajne konstrukcije s kamnitim temeljem in z ilovico ometanimi stenami. Posebno bogati so bili ostanki topilnic z železno žlindro. Po Müllnerju naj bi bili seliščni ostanki starejši od obzidja, tako da bi bila naselbina v začetku brez obzidja. Müllner, Argo 1, 1892, 25 ss, 41 ss, 65 ss, 81 ss, 105 ss; 2, 1893, 17 ss, 47 ss. Isti, Geschichte des Eisens (1909) 41 ss.
Tretji raziskovalec Šmihela je bil W. Schmid, ki je v okviru raziskovanja rimskih zapor delal tudi v Šmihelu. Samih raziskovanj Schmid ni objavil, ampak samo rezultate, s katerimi je hotel podpreti svojo tezo, da je bil Šmihel stari Metulum. Koliko je kopal, iz njegovega poročila ni razvidno. Omenja kovačnico pred severozahodnim delom obzidja (gotovo rekonstrukcija po Müllnerju, Argo 5, 1897, 16), za njim pa 11,9 m dolgo in 11,05 m široko prazgodovinsko hišo. Na Žluberskem vrhu omenja le rimske najdbe, prav tako na Mačkovcu (tako že Hoernes, MAGW 18, 1888, 227). Nasproti Žluberskega vrha, tik pred zahodnim okopom gradišča je Schmid ugotovil kratek prečni zid. Zahodni okop naj bi bil na tem mestu sežgan, za njim pa zgrajen drug okop, dolg 173 m, š. 2,40 in 0,76 m visok. Po Schmidu je bil drugi okop odmaknjen od prvega na severu za 9 - 10,5 m, na jugu pa že za 27,5 m. Oglje na obeh straneh okopa razlaga Schmid kot ostanke zažganih palisad, oglje pod njim pa kot ostanke lesenih pregrad; sredina okopa je bila izpolnjena s sežganimi kamni, zemljo in ostanki oglja. Na vrhu že omenjenega prečnega zidu je Schmid želel videti celo obrise komandnega stolpa, ki ga v zvezi z obleganjem Metula omenja Cassius Dio (49, 35). Kot rečeno pa Schmid svojih ugotovitev ni dokumentiral, tako da ostajajo nedokazane in so po vsej verjetnosti pogosto bolj sad preveč vnete želje uskladiti arheološko situacijo Šmihela s pisanimi poročili Appiana in Cassia Diona. Pick - Schmid, JÖAI 21 - 22, 1922-24, Bb. 291 ss. BRGK 15, 1923-24, 178, 180 ss.
Glavnina najdb sega v čas od pozne kulture žganih grobišč do poznega latena. Kamnito kladivo iz Windischgrätzove zbirke bi tipološko lahko postavili že v konec neolitika (vendar nezanesljivo), kladivo je bilo najdeno v grobu (halštatskem ?): Hoernes, MAGW 17, 1887 [3]. Za bronasto plavutasto sekiro in sulico iz te zbirke bi lahko prišlo v poštev že starejše obdobje KŽG, kamor bi lahko postavili tudi 4 kose grobo obdelanega brona: Schmid, Carniola 2, 1909, 127. Hoernes, MAGW 18, 1888, 239. Grobovi, večinoma žgani, nekateri pa tudi skeletni, se začno že v mlajšem žarnogrobiščnem obdobju (Ha B3, grobišče Pod Kaculom, Mačkovec, terasa pod jugovzhodnim delom obzidja). Od teh sta ločeni grobišči Za Polšno in Pod Mačkovcem z mladohalštatskim (Ha D3) in latenskim gradivom. Že takoj ob odkritju so spoznali (Windischgrätz, Hoernes) posebnosti grobišča in ga zato pripisovali Japodom. Danes ga pripisujemo notranjski skupini (primerjaj naši uvodni poglavji; ANSL str. 57 in 62), ki jo danes omejujeta Križna gora na vzhodu in Škocijan na zahodu in se ob vsej povezavi s klasičnim japodskim prostorom tudi močno loči od njega. To ne velja le za starejše obdobje, ampak tudi za mlajše latenske grobove (cfr. Gabrovec, AV 17, 1966, 187).
Orožje in orodje, najdeno največ v severozahodnem delu obzidja (zbirka Windischgrätz, izkopavanje Müllner), je kasnolatensko, najdbe iz same naselbine gotovo že (staro) - halštatske in segajo še v pozni laten, tako npr. dva keltska srebrnika: Müllner, Argo 1, 1892, 41. Schmid, Bericht - Rudolfinum 1906 (1907) 40. Rimske najdbe se omenjajo na Žluberskem vrhu in Mačkovcu ter pod južnim obzidjem gradišča. Rimski novci so skromno zastopani, kot najstarejši omenja novec Antonina Pia, najmlajši pa je iz Konstantinovega časa, Müllner, Argo 1, 1892, 85 ss. Schmid, JÖAI 21 - 22, 1922-24, Bb. 293.
Šmihel je bil že od vsega začetka pritegnjen v etnološke diskusije in poskuse lokalizirati Metul. Prvi je videl tu Metulum Windischgrätz MAGW 22, 1892 [7 ss], najodločnejše pa je utemeljeval Metulum v Šmihelu Schmid (JÖAI 21 - 22, 1922-24, Bb. 280 ss, 495 ss). Odločen nasprotnik je bil Veith (l. c. 479 ss, 507 ss). Pregled problema iz zgodovine lokalizacij Metula: Veith, Die Feldzüge des Octavianus in Illyrien (Schriften d. Balkankomm. Ant. Abt. 7, 1914, 29 ss). Degrassi, Arch. Triestino 15, 1929-30 (Volume del Centenario) 276 ss, vključuje Šmihel v japodsko ozemlje, ne vidi pa v njem Metula. Saria, RE 17/2 (1937) 1775, domneva v Šmihelu Plinijevo (Nat. hist. III, 131) Ocro. Proti temu nastopa Degrassi, Il Confine nord - orientale dell'Italia Romana (1954) 90, n. 38. Hoernes je kritičen ne samo do lokalizacije Metula v Šmihel, ampak tudi do japodskih prebivalcev mesta; kolikor ima prazgodovinar o tem sploh pravice govoriti, misli na Subocrine (MAGW 18, 1888, 249). Povezava Šmihela z Metulom je danes zagotovo neverjetna in celo vključitev v japodsko področje je problematična; vsekakor gre za mejno področje. Nedvomno pa moramo videti v Šmihelu postojanko, ko so jo razrušili Rimljani.
Gradivo iz Šmihela hranijo NM Dunaj (izkopavanje Szombathy, Hoernes, Windischgrätzova zbirka), inv. 3548 - 3550, 3911, 17667, 40157 - 40158, 48496 - 48974; NM Lj (Müllnerjevo izkopavanje), inv. P 3621 - 3865, 4811, 4820, 4839 - 4840, 11628 - 11680; Joanneum, Graz, inv. 7464 - 7471, 7874 - 7876.
Kljub obširni literaturi gradivo še ni kataloško objavljeno in potrebuje še nove analize. Poleg že navedene literature glej še sintetičen pregled: Ebert R V 11 (1927-28) 201 ss (G. Wilke). Poročila in živahne debate ob prvih odkritjih objavlja MAGW. F. v. Hochstetter, MAGW 9, 1879 - 80, 71. Windischgrätz, o. c. 14, 1884 [112]; isti, o. c. 15, 1885 [90 ss]; isti, o. c. 22, 1892 [7 ss]. Deschmann, o. c. 15, 1885 [72]. Gradivo, ki ga je slikovno objavil Hoernes, MAGW 18, 1888, 217 ss, tab. 3 - 6, prinaša še enkrat Much, Kunsthistorischer Atlas (1889) 132, tab. 57/6 - 7; 134, tab. 58/1 - 16; 136, tab. 59/1 - 10; 138, tab. 60/1 - 20; 140, tab. 61/1 - 27. V Müllnerjevi Typische Formen (1900) je šmihelsko gradivo na tab. 21/7, 15; 22/14; 34. Poleg že omenjenih Müllnerjevih objav glej še Argo 1, 1892, 126; 5, 1897, 16; 7, 1899, 54. Druga razmeroma obširna literatura le ponavlja glavno, tu našteto literaturo.
