Doba:
Most na Soči, v arheološki literaturi znan predvsem kot Sveta Lucija (Santa Lucia), leži v sotočju Idrijce in Soče, v stičišču treh dolin, soške, idrijske in baške. Arheološko je izredno pomemben predvsem zaradi halštatske nekropole, ki je ena največjih, odkritih v Sredni Evropi.
Nekropola leži na južni strani Idrijce v pobočju na terasastih njivah. Prazgodovinsko gradivo, ki so ga že zgodaj najdevali kmetje, je prvi shranil leta 1850 župnik T. Rutar. Glej Slovenska bčela 4, 1853, 13. Na te najdbe je nato opozoril advokat Bizzarro, konservator v Gorici, in jih skušal povezati z Akvilejo (MZK 5, 1879, CLXVIII, in 6, 1880, IX in CLV). Leta 1880 - 81 je tudi sam začel izkopavati na posestvu J. Štruklja oz. pozneje Dizorza, parc. št. 956/2, in izkopal približno 70 grobov (Much, MZK 10, 1884, CXL ss. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 8, 1883, 277, op. 2; glej tudi Szombathy, MAGW 14, 1884, 158 ss). Že pred sistematičnimi
Marchesettijevimi in Szombathyjevimi izkopavanji se omenjajo tudi grobne na posestvu A. Taljata in A. Vuge. Slednji je našel pri urejanju vrta na desnem bregu Idrijce, tik nad izlivom v Sočo, 36 žar s pepelom in bronastimi pridatki (Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 97). Za goriški muzej je izkopal prof. Maionica 36 grobov (Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 4, op. 3).
Leta 1884 je začel s sistematičnimi izkopavanji najuspešnejši raziskovalec dr. C. Marchesetti in odkril v neposrednem nadaljevanju Bizzarojevega izkopa na Dizorzovem posestvu 210 grobov (Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 94 - 162, 10 tab.). Marchesetti je nato izkopaval vsako leto vse do 1902 in odkril - kakor navaja sam v svojem zadnjem poročilu v Boll. Soc. Adr. 21, 1893, 225 - skupaj 3955 grobov. Izkopaval je na Dizorzovem posestvu ("Šoštarjeva ograjnica"), ki ga je odkupil za tržaški muzej, poleg tega pa še na posestvu Velikonje, Golje in Fona.
Drugi veliki raziskovalec je bil kustos dvornega Naravoslovnega muzeja J. Szombathy. Ta je odkril v letih 1886 - 1887 in 1889 nekaj nad 2480 grobov, največ v Testenčevi ograjnici, posestvo J. Golje, zadnje leto pa posebno na spodnjem hribčku, vulgo na Bleku, last A. Fona (Sirka).
Po zaključku velikih izkopavanj C. Marchesettija in J. Szombathyja je prišlo na dan le še malo najdb. Tako leta 1927 pred in med hišo posestnik a Taljata vsaj 7 grobov (31 predmetov) - objavlja jih Bruna Tamaro - Forlati, Not. sc. 1930, 419 ss (s tlorisom nekropole in zaznamkom katastrskih parcel). Po drugi svetovni vojni je 1957 Tolminski muzej izkopal na posestvu A. Fona (sedaj A. Merviča) še 14 grobov (Mozetič, VS 7, 1958 - 59, 289 ss, 298. Prim tudi Rutar, VS 8, 1960 - 61, 229). Skupaj je bilo torej kontrolirano izkopanih nad 6550 grobov - to bo pač največja številka strokovno izkopanih grobov kake nekropole. Nasprotno pa je število uničenih in nestrokovno izkopanih grobov razmeroma majhno. Predvidoma smemo računati, da je bilo izkopanih skupaj okoli 7000 grobov.
Že v drugi najdiščni kompleks sodi izropani grob med Mostom na Soči (Sv. Lucijo) in Kozarščem, o katerem poroča Mahnič, MZK 25, 1899, 145. Grob s samostrelno certoško in latensko fibulo se omenja tudi ob cerkvi. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 124, op. 1.
Pripadajoča naselbina naj bi bila na desnem bregu Idrijce na griču, kjer stoji cerkvica sv. Mavra - srednjeveško ime kraja je bilo "ad pontem Sancti Mauri" - predvsem vzhodno od nje. Kraj se imenuje Mirišče in je neraziskan. Omenjajo pa se že zgodaj tako prazgodovinske kakor tudi rimske najdbe. Tako je na griču Mirišče že 1848 župnik T. Rutar nabiral prazgodovinske predmete in jih objavil v Arkivu za poviestnicu jug. 3, 223 ss. Rutar, IMK 4, 1894, 1. Koledar za gor. nadškof. 1896/II (1895) 41 ss. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 316. Isti, Castellieri (1903) 90. Župnijska kronika pri Sv. Luciji govori o najdbah župnika A. Carlija "na poti proti sv. Mavru", ki jih je Szombathy omenil kot del inventarja prazgodovinske hiše. Po istem viru je 1887 našel prazgodovinske predmete tudi Szombathy tik župnijskega vrta na "Dominovem polju". Rimske najdbe so manj pomembne in razen enega rimskega groba (Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 321) v halštatski nekropoli vse na desnem bregu Idrijce. V rimskem času je živela predvsem še stara naselbina na pobočjih Sv. Mavra (Mirišče), od koder so že zgodaj znane rimskodobne najdbe. Leta 1845 je govora o najdbi srebrnika Faustine, 1882 pa so delavci pri kopanju vinograda v Kovačičevem Mirišču zadeli na zidove in rimski denar. Tudi za Sv. Mavrom je na "Ruščevem polju" gospodar izkopal kakih 50 voz kamenja, ki je bilo zloženo v mogočno zidovje v podobi oboka (prazgodovinsko ?). Szombathy je na Mirišču domneval rimski kastel (po župnijski kroniki, cfr. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 124, op. 1). Drugo važno rimsko najdišče je prostor ob župni cerkvi sv. Lucije, župnišču (pri zidavi so prav tako zadeli na ostanke) in šoli. Leta 1881 so odkrili rimsko stavbo s kloakami in hipokavsti na novem šolskem vrtu, nato še 1888 isto stavbo med sedanjim šolskim dvoriščem in "Joževo" hišo (tedaj št. 54, sedaj 4). Pri rimski stavbi so bile odkrite človeške in živalske kosti, keramika, opeka, denar, srpi, sulici (raziskoval župnik A. Carli). Na tem kompleksu je od 26. 7. do 2. 8. 1890 izkopaval tudi goriški konservator Maionica in odkril rimske ostanke. Leta 1887 so tik za župnijsko cerkvijo, nekaj metrov vzhodno od nje, pri kopanju jame za apno našli skelet, ob katerem so bili ostanki žar. Za rimsko obdobje daje najboljše podatke župnijska kronika; v rokopisni nalogi jo je uporabil Mozetič in podal tudi načrte izkopavanj okoli župne cerkve. Za vse drugo poleg že navedene literature še Much, MZK 10, 1884, CXL, in Maionica, MZK 16, 1890, 217. Stucchi, Forum Iulii (1951) 106.
Najboljši sintetični prikaz Mosta na Soči (Sv. Lucije) daje Messerschmidt (Duhn, Messerschmidt, Italische Gräberkunde II [1939] 110 ss.), žal z le skromnim slikovnim gradivom. Krajši in nezahtevnejši je Mozetičev pregled v Tolminskem zborniku (1956) 22 ss; najboljši pregled z rezultati novih izkopavanj, med katerimi so predvsem pomembna naselbinska (odkritje dobro ohranjene halštatske hiše), daje sedaj D. Svoljšak, Goriški letnik (1) 1974, 5 ss. Za zgodovino raziskovanj so pomembni tudi podatki župnijske kronike pri Sv. Luciji, ki jih je uporabil Mozetič. Prve preglede izkopavanj v Mostu na Soči (Sv. Luciji) je dal Rutar, Zgodovina Tolminskega (1882) 10 ss, in obširnejše v Koledarju za goriško nadškofijo 1896/II (1895) 41 - 71. Prav tako v IMK 4, 1894, 1 ss, 81 ss, 121 ss, 169 ss. A. C. DiS 4, 1891, 218 ss.
Marchesetti je o svojih izkopavanjih redno poročal. Temeljni sta objavi v Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 94 ss. (Oc.: Hoernes, MAGW 16, 1886 [151 ss]) in o. c. 15, 1893, 3 - 336; izšlo tudi kot samostojna knjiga Scavi nella necropoli di S. Lucia (1893), z objavo prvih 2950 grobov. Druga Marchesettijeva poročila dajejo pregled vsakoletnih izkopavanj: Boll. Soc. Adr. 10, 1887, IV ss; 11, 1889, LI ss; 12, 1890, XIII ss; 13, 1891, XLIX ss; 13, 1892, LXXXIX ss; 17, 1896, XXII ss; 19, 1899, 153 ss; 20, 1901, 25 ss; 21, 1903, 225 ss. Arch. Triestino 13, 1887, 135 ss in 246 ss; 14, 1888, 208; 18, 1892, 256 ss. Atti d. Museo Trieste 8, 1890, 5 in 217. MAGW 19, 1889 [149 ss]; 21, 1891 [10 ss]; 24, 1894 [17]; 25, 1895 [53]; 28, 1898 [29]; 33, 1903 [68]. MZK 13, 1887, CCXLIX ss; 18, 1892, 60 ss.
Szombathy svojih izkopavanj ni objavil. O njih je poročal le v MAGW 17, 1887 [26 ss].
Poleg tega so o Marchesettijevih in Szombathyjevih izkopavanjih bolj ali manj zanimivi tudi zapiski v MZK 11, 1885, XXI ss; 16, 1890, 217. Hoernes MAGW 19, 1889 [3 ss]. MAGW 29, 1899 [27 ss]; 30, 1900 [138]; 22, 1892 [22]; 23, 1893 [46 ss]. Rutar povzema Marchesettijeva poročila (poleg že omenjenih pregledov) še v LMS 1889, 33 ss, 58 ss; 1891, 204 ss. Gradivo prinaša tudi Much, Kunsthistorischer Atlas (1889) 146 ss, tab. 64, 1 - 12. Nekaj najdb iz parcele Golja M. Hell, WPZ 11, 1924, 66 ss. Za izkopavanja pred in za Marchesettijem in Szombatyjem glej literaturo v tekstu. Zaradi svoje pomembnosti in samostojnosti skupine je Sv. Lucija pogosto pritegnjena v študijske obravnave, česar na tem mestu ne moremo navajati. Omenimo naj le objavo steklenih čaš, Haevernick JhbRGM 5, 1958, 8 ss, in pokrov figuralno ornamentirane situle v Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (1962) 67, tab. 29.
Nekropola sodi strogo v halštatsko obdobje, in sicer tako v starejše kot mlajše obdobje. Prvo kronološko klasifikacijo v dve skupini je izvedel na podlagi Marchesettijevega poročila v Boll. Soc. Adr. 15, 1893 Hoernes v Archiv für Anthropologie 23, 1895, 581 - 686. Povzetek v MAGW 24, 1894 [95 ss]. Latenski grobovi so le redki, omenja se tudi sporadičen rimski grob (Marchesetti 15, 1893, 321. Rutar, IMK 4, 1894, 121). Nekropola je predstavnik tako imenovane svetolucijske skupine, ki leži med venetsko estensko in ilirsko dolenjsko skupino, po grobnem ritualu tesneje naslonjena na estensko. Gabrovec, AV 15 - 16, 1964 - 64, 25 ss. Isti, Simpozijum Sarajevo 1, 1964, 215 ss.
Gradivo Marchesettijevega izkopavanja je prišlo v tržaški muzej, danes je komaj dostopno in verjetno v veliki meri nepopolno in zamešano. Gradivo Szombathyjevih izkopavanj hrani dobro inventarizirano NM Dunaj, inv. 29222 - 32321; 34690 - 34764; 57757 - 59435; 67477 - 67498. Tamkajšnji arhiv hrani tudi načrte Szombathyjevih izkopavanj in njegove dnevnike izkopavanj. Prvih 1000 grobov je muzej po prvi svetovni vojni odstopil Italiji (inv. 28222 - 30733, 30740 - 30906, 31757 - 31765). Gradivo Mozetičevih izkopavanj hrani Tolminski muzej. V NM Lj je le skromen izbor grobov, ki so ga po prvi svetovni vojni odstopili Italiji in ki je prišel v Pulj, ter gradivo, ki je prišlo pred prvo svetovno vojno z neposredno zamenjavo v Zemaljski muzej Sarajevo.
