Doba:
Hrib Sv. Ahac, 799 m, leži vzhodno od Ilirske Bistrice in je že od nekdaj znan kot prazgodovinsko (Globočnik, AKK [1889]; Rutar, LMS 1889, 17; Much, Kunsthistorischer Atlas [1889] 190; Pečnik, LZ 10, 1890, 382 ss, in IMK 14, 1904, 187; Alpi Giulie 4, 1899, 75) oziroma halštatsko gradišče (Hoernes, MAGW 16, 1887 [41], in 18, 1888, 248); po Pečniku, IMK 4, 1894, 8, tudi latensko - kar so izkopanine potrdile (nekaj jih hrani NM Dunaj, inv. 19350 - 19393) -, obdano s kamnitimi okopi (Müllner, MZK 6, 1880, XXIV). V gradišču so zasledili tudi ostanke antičnih stavb (Müllner, Puschi, Arch. Triestino 24, suppl., 1902, 30), ki jih potrjujejo tudi najdbe (Moser, Bericht der Prähist. Comm. der k. Akad. Wiss. Wien 1887, 24; Arch. Triestino 15, 1890, 329 ss; MPK 1, 1903, 23, in Žmavc, rk. v NM Lj zvezek 7, str. 18), od katerih so nekatere - sodeč po opisu - morda srednjeveške. Pod gradiščem so na severni strani gomile (MPK 1, 1903, 23; Arch. Triestino 15, 1890, 329), nekatere s premerom do 50 m. Nekaj sta jih prekopala Moser (Karst [1899] 109) in Pečnik (glej Žmavc, n. n. m.) v letih 1885-1889 (Pečnik je izkopanine izročil NM Lj).
Od gradišča poteka kake 3 km proti severozahodu močan zid, ki na zahodnem pobočju Stražice (glej tam) zavije proti jugu, tako da spet doseže svoje začetke pri Sv. Ahacu (Puschi, Arch. Triestino, 24, suppl., 1902, 145 ss).
