Doba:
Stična predstavlja enega najpomembnejših halštatskih kompleksov Slovenije.
Staro halšatsko naselje leži vzhodno nad vasjo Vir. Samo naselje obdajajo še danes dobro vidni nasipi, meri pa po dolžini cca 800 m in po širini do 400 m. Vidno se deli v dva dela, ki sta medsebojno ločena s prečnim nasipom šele poznolatenskega nastanka. Vrhnji, severni del, leži na gozdnem kraškem terenu (Mali Boršt po katastrski mapi), spodnji, južni, pa na delno gotovo umetno zravnani ravnici, na kateri leži zaselek Vrh (Vrh - Griže). V ljudski govorici se staro naselje imenuje, pač po nasipih, ki ga obdajajo, Cvinger. Poleg opisanega naselja, ki je nedvomno poglavitno med vsemi, so sledovi bivanja tudi na Gradišču s cerkvico sv. Miklavža (kota 519 m, glej tudi s. v. Gradišče [nad Stično], Petrušnja vas). Na tem mestu omenja prazgodovinsko bivališče že Pečnik (IMK 14, 1904, 140). Poskusno sondo je napravil l. 1952 tudi NM Lj in našel halštatsko keramiko.
Južno, jugozahodno, vzhodno in jugovzhodno od glavnega naselja leže gomile. Če se bližamo naselju po stari državni cesti iz Ivančne gorice, pridemo do gomil takoj, ko se spustimo po klancu ob zaselku Studenec (kjer se že omenjajo grobovi) na ravnico. Desno (južno) od ceste je veliko število gomil na Vrhpoljskih njivah in na Žvajdrgi. Raztezajo se mimo domačij obeh Gomilarjev vse do železniške proge in očitno sodi tudi gomila v Velikih Pecah onkraj proge, ki jo je prekopala vojvodinja Mecklenburg, v našo skupino. Podobno poznamo gomile (danes že močno razorane in plitve) tudi na severni strani ceste. Začenši pri mostu so posejane vse do poti, ki vodi v Stično, in še prek nje do Griž, kjer imamo v gozdu vzhodno od Veselove domačije posebno močno skupino gomil. Grobovi so bili najdeni tudi na vzhodni strani halštatskega naselja, na pobočjih Pristavlje vasi, kjer po vsem videzu ne gre samo za gomile, ampak tudi za plane grobove. V Pristavljo vas je danes vključen tudi zaselek Dule oz. Dol, kjer se prav tako omenjajo grobovi. Podobno se raztezajo gomile tudi proti jugovzhodu. Vidimo jih vse do Glogovice in Radohove vasi, kjer pa je razmejitev težja, ker moramo pri Sv. Roku in v Radohovi vasi verjetno računati z novo halštatsko naselbino. Glej s. v. Sv. Rok pri Šentvidu, Glogovica, Radohova vas. Točno število gomil je danes težko ugotovljivo. Prvo poročilo jih omenja okoli 100 (Stratil, Illyrisches Blatt, 16. 3. 1827), kar ni pretirano; zadnje rekognosciranje jih je ugotovilo še več, okoli 130.
Stara halšatska naselbina in gomile močno odmevajo v ljudskih pripovedkah, ki jih je zapisal J. Jurčič (Slov. Glasnik 12, 1866, 138 ss). Prvič omenja prazgodovinsko Stično J. H. Stratil 16. 3. 1827 v tedanjem časniku Illyrisches Blatt. To prvo poročilo, ki je kar zgled bistrega in točnega opazovanja, je spodbudilo tedanje Zgodovinsko društvo za Kranjsko (Historischer Verein für Krain), ki naj bi 18 let pozneje sklenilo poslati v Stično komisijo, da bi preverila Stratilove podatke. V komisiji so bili njen tajnik dr. K Ullepitsch, F. H. v. Hermannsthal in prof. dr. A. Schubert. Učena komisija je Stratilova opazovanja odklonila in razglasila gomile za naravne tvorbe (die Gomile sind nur ein natürliches durch Wasser erzeugtes Produkt). Za nasipe je sicer dopuščala možnost, da so delo človeških rok, vendar ne obzidje kakega stalnega naselja, ampak kvečjemu zaščita za kako nomadsko taborišče neznanega ljudstva. Prav ironično zveni danes branje, kako zmagovito je triumfirala razsvetljena komisija v stilu, ki mu tudi današnji znanstveni pozitivist in racionalist ne bi imel mnogo očitati, nad ljudsko lahkovernostjo. Še posebej, ker je komisija "um der Sache auf den Grund zu kommen" prevrtala eno gomilo "vom Wirbel bis zur Zehe" in ni našla ničesar!
Prvi, ki je kaj več kopal v Stični - "ungeachtet dieser Ereignisse (sc. rezultatov raziskav komisije Zgodovinskega društva) spuckt der Geist des heidnischen Altertums noch immer um jene sogenannten heidnische Gräber und vermeintliche Mauerüberreste", pravi H. Costa v MZK 4, 1859, 251 - je bil major Nettelblad (ime pišejo tudi Nettelblatt in Nettelbach) iz Mecklenburga, ki je prekopal l. 1853 pet gomil v gozdu levo od ceste Stična - Šentvid. O najdbah izvemo bolj malo, pač pa bo važen podatek, da je eno izmed gomil obdajal kamnit venec.
Drugi, ki je kopal v Stični, je bil J. Pečnik. Omenja se njegovo kopanje septembra in oktobra 1891 na njivi Štefana Černivca severno od ceste (po vsej verjetnosti parc. 527/4), kjer je med drugim našel v nekem skeletnem grobu apulsko vazo, inv. P 4841 v NM lj. V drugi polovici marca 1892 je Pečnik kopal tudi veliko gomilo ob hiši posestnika Gomilarja, ne da bi kaj našel razen pepela.
Tretja in doslej najuspešnejša raziskovalka Stične je bila vojvodinja Mecklenburg. V Stični je kopala 9 let, 1905-14. Izkopala je deset gomil, osem z območja tedanje občine Šentvid, eno z Vira in eno v Velikih Pecah, skupaj 183 grobov in precejšnje število nedoločljivih oz. že prekopanih, tako da domnevajo avtorji knjige Treasures of Carniola (1934) 200 do 300 prekopanih grobov z območja Stične. Gotovo sodi sem tudi gomila, ki jo je Mecklenburška prekopala v Glogovici (glej Glogovica).
Četrta faza raziskovanja Stične je čas med obema svetovnima vojnama. To je črna doba Stične. Kar je srečno ušlo Pečniku, je zdaj uničil A. Hrast, ki je v desetletju 1930-40 v Stični neomejeno in nenadzorovano gospodaril. Ložarju se moramo zahvaliti za ohranitev dveh dragocenih grobov, groba z oklepom (GMS 18, 1937, 73 ss) in tistega s situlo z okrašenim pokrovom (GMS 18, 1937, 1 ss). Drugo gradivo, ki je delno prišlo v NM Lj (zbirka Hrast in Fedran), delno pa se razkropilo po vsem svetu, ima zaradi manjkajočih podatkov le majhno znanstveno vrednost.
Peto fazo predstavlja raziskovanje NM Lj, ki je raziskal veliko gomilo (1946, 1952-53, 1960-64), v kateri je bilo odkritih 183 grobov.
Leta 1967 se je začelo tudi raziskovanje naselbine (do leta 1974 22 sond). Poročila: Gabrovec, Frey, Foltiny, AV 20, 1969, 177 ss. Germania 48, 1970, 12 ss. Gabrovec, VS 17-19/1, 1974, 25 ss.
Če izvzamemo bronastodobno iglo (Bd B; F. Stare, AV 15-16, 1964-65, 211 ss) sodi glavnina do zdaj znanega gradiva v halštatsko obdobje (Ha C in D). Med najznamenitejše grobove (glej dober pregled J. Kastelica, Situla 1, 1960, 3 ss) sodita grob z oklepom in grob z diademom. Izrazitega žarnogrobiščnega gradiva iz Stične še ne poznamo; latenski grobovi so izpričani na robu gomile II (izkop Mecklenburg), poroča se tudi o dveh keltskih srebrnikih (Bericht-Rudolfinum 1906 [1907] 44). O rimskih najdbah - vedno zunaj strogega halštatskega kompleksa - glej pozneje. Srednjeveško keramiko, po vsem videzu dokaj pozno, omenja Ložar pri kopanju gomile Vesel (GMS 20, 1939, 187).
Večino najdb hrani NM Lj: inv. P 3234-3252, 4841, 6657-6663, 69947/1-75, 6948/1-36, 6896-6914, 6918, 6922-6930, 6940, 6956-6958, 8002-8053, 10710-10810, 10848-10880, 11388-11398, 11603, 11686-11691, 11879-11881, 11883-12175. Nekaj najdb izpred prve svetovne vojne hrani tudi NM Dunaj: 33255-33257, 33259, 55327-55330. Nekaj predmetov je v Arheološkem muzeju v Zagrebu, kamor jih je prodal Hrast. Po drugi svetovni vojni je prišlo nekaj najdb v Römisch-Germanisches Zentralmuseum v Mainzu. Mecklenburška zbirka je bila na avkciji prodana v Ameriko in je danes v Harvardu v Peabody Museum. Le skromen izbor je prišel v NM Lj.
NM Lj bo po končanem izkopu gomile izdal katalog vsega dostopnega gradiva iz Stične in novi geodetski načrt naselja s pripadajočimi gomilami. Mecklenburško zbirko iz Peabody Museum pripravlja za objavo H. Hencken. Sintetični pregled o Stični daje ob objavi diadema. J. Kastelic, Situla 1, 1960, 3 ss, bolj poljuden pregled S. Gabrovec, Koledar Mohorjeve družbe 1963, 89 ss. Skico naselja in gomil dajeta Deschmann, Hochstetter, Denkschriftenn 47, 1879, 30 ss (po separatu) tab. 20, kot tudi Rutar, MZK 18, 1892, 202 ss. Druga literatura: Illyrisches Blatt, 16. 3. 1827. H. Costa, MZK 4, 1859, 250 ss. F. Kenner, Beiträge zu einer Chronik der archäologischen Funde in der österreichischen Monarchie (1862-63) VIII. Fortsetzung, AKÖGQ 33, 1865, 60 ss. Müllner, Emona (1879) 94 ss. Isti, Geschichte des Eisens (1909), 52, 74 ss. Isti, Argo 2, 1893, 74; Argo 4, 1895, 6. Rutar, MZK 17, 1891, 139. Bericht-Rudolfinum 1906 (1907) 44. F. Orožen, Vojvodina Kranjska (1902), 12. MMK 18, 1905, 98. Treasures of Carniola (1934), 57 ss, 109 ss, 126. Ložar, GMS 11, 1930, 21 ss. Isti, l. c. 14, 1933, 47. Isti, l. c. 15, 1934, 5 ss, 19, 20 ss.Isti, l. c. 18, 1937, 1 ss. Isti, l. c. 18, 1937, 73 ss. Isti, l. c. 20, 1939, 187. IMK 4, 1894, 8, 78; l. c. 5, 1895, 129 ss; l. c. 14, 1904, 29, 140. F. Stare, VS 8, 1960-61, 197. Gabrovec, l. c. 197 in 234 ss. Šribar, l. c. 8, 1960-61, 232 ss. P. Jacobsthal, Greek Pins (1956) 176 ss, 214, 202, sl. 579-585, 588-592. F. Stare, Zbornik Fil. fak. 2, 1955, 105 ss (objave kovinskih posod). Müllner, Typische Formen (1900) tab. 19/4. Schmid, PZ 24, 1933, 275, sl. 48. Gabrovec, Kromer, Inv. Arch. 5 (1962) Y 41. Isti, AV 13-14, 1962-63 (Brodarjev zbornik) tab. 6; 7, 8; 9; 10, 1-4. Isti, AV 15-16, 1964-65, 21 ss, tab. 2-12. F. Stare, AV 15-16, 1964-65, 211 ss. Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (1962) 80, tab. 6.
Rimsko: V stiškem samostanu so trije nagrobniki (CIL III 3898, AIJ 224 in 225). AIJ 224 je bila najden med reguliranjem Stiškega potoka pri podpornem zidu. V pripisu je ohranjen četrti nagrobnik, ki naj bi bil najden "in agro Sitticensi Lemberg dicto". Lokacija je bila doslej neznana, iz franciscejske katastrske mape pa je razvidno, da imajo ledinsko ime "Limperk" njive zahodno od ceste Ivančna gorica - Stična, nekako sredi med tema krajema. Nedvomno je treba identificirati "Ager Lemberg dictus" z ledinskim imenom Limperk. Na oglu stiške pristave je bil vzidan reliefni kamen, ki je zdaj v NM Lj. Točna provenienca vseh kamnov - razen v rokopisu omenjenega - je neznana. Podobno je tudi z drobnimi grobnimi najdbami iz tega časa: zanesljivo najdišče je "Kafehaus" (rimski grobovi odkriti leta 1936). V sklopu latenskega gradiva je objavljeno sedaj tudi rimsko pri Frey, Gabrovec, AV 20, 1969, 20 ss (s karto najdišč). Številne najdbe iz Hrastove in Fedranove zapuščine moramo lokalizirati na bližnje in tudi bolj oddaljeno območje Stične in njene okolice, kaj bolj zanesljivega pa ne vemo. Brez dvoma večji del stiških najdb iz Hrastove in Fedranove zapuščine ne izvira iz same Stične, ampak iz Črnelega (glej s. v.), Hudega (glej s. v.), Stranske vasi, delno pa iz še bolj oddaljene okolice. Najdbe so inventarizirane v NM lj, inv. R 1724-1730, 7119-7122, 8003-8037, 8128-8130, 8133, 8318, 8501-8505, 8506-8515, 8719-8723, 8724-8731, 8520-8642, 8653. NM Lj hrani iz Stične in okolice rimske novce iz 1. do 4. stol. n. š. CIL III 3898. AIJ 224, 225. B. Saria, GMS 22, 1941, 37 ss. A. J. Šašel, ILJug, 325. Premerstein, Rutar, Römische Strassen (1899) 21. Müllner, Argo 9, 1901, 135-136. ZUZ 15, 1938, 99. VS 7, 1958-59, 342. Muchar, Noricum I (1825) 289.
