Doba:
V jugozahodnem vznožju Skalnice (Sv. gore, 682 m), so našli v kamnolomu sekiro iz kremena, dolgo 23,4 cm in široko 7,6 cm. Muzeju v Gorici jo je daroval L. Bregant (Coronini, Atti e memorie dell'I. R. Societa agraria di Gorizia 6, 1867, supp. 7).
Na hribu Sv. Katarina, 307 m (sedaj Kekec) je obsežno prazgodovinsko gradišče. Od pobočja sv. Gabrijela je na severu ločeno z dvema 30 m nižjima kraškima dolinama, imenovanima "Za gradom". Sam okop - dolg več ko 250 m - meri z zunanje strani do 10 m v višino; z notranje strani pa je do 2 m visok. Na tem prazgodovinskem okopu so kasneje postavili še obzidje iz lomljenca, vezanega z apnom, zmešanim z drobci opeke. V obzidju so vidni še štirje stolpi; dva na severovzhodu, eden na severozahodu, pri jugozahodnnem stolpu pa obzidje preneha tako, da oklepa predvsem severno stran gradišča. Že na severu je močno uničeno z vkopi obrambnih jarkov iz 1. svet. vojne, južni del obzidja pa je povsem uničen (Rutar, Koledar za goriško nadškofijo za leto 1896, 2 [1895] 29).
V jugovzhodnem vogalu gradišča - pod sedanjim gostiščem - je stala cerkvica sv. Katarine, pri kateri so 1895 našli zidane grobove, za katere meni Rutar (l. c.), da so iz rimske dobe. V bližini same cerkve so našli v dveh prazgodovinskih skeletnih grobovih, ki sta ležala drug zraven drugega, poleg suličnih osti in loncev še dve enogrebenasti čeladi (Gabrovec, AV 1, 1950, 92). Od teh najdb sta danes ohranjeni le ena čelada in sulična ost v zasebni lasti v Gornji Avstriji (BRGK 32, 1942/50, 195).
S podnožja hriba naj bi bili tudi predmeti z najdiščno oznako Gorica, ki jih hrani muzej v Gorici (Arch. Triestino 31, 1906, 177). M. Kos, GMS 10, 1929, 28, domneva, da je bila v Solkanu ena skrajnih točk langobardskega limesa, verjetno castellum Siliganum. Za to bi govorile tudi grobne najdbe iz zgodnjega srednjega veka, odkrite pri delih za zaklonišče v bližini Gorice (AV 7, 1956, 462; Jutro 11. 2. 1944, 3).
