Doba:
Mokronog je klasična slovenska železnodobna postojanka, pod katero združujemo pomembne nekropole zahodno od trga, zaznamovane z imeni okoljnih vasi, in sicer: Slepšek, Sv. Križ, Ribjek, Ostrožnik, Križni vrh in Špičasti hrib. Najboljši opis najdišč (Deschmann, Führer [1888] 56 ss) tu ponavljamo: "Najpomembnejša in najbogatejša nekropola leži na hribu nad vasjo Slepšek, ki pada na severu v mokronoško dolino. Na njegovem rahlo kopastem slemenu so ruševine kapele sv. Lovrenca, ljudstvo jih imenuje "Božji grob". Na tem približno pet oralov velikem prostoru so bile posamezne gomile, največ pa plani grobovi. Več sto jih je izkopal leta 1885 J. Pečnik. Vmes je bilo tudi nekaj latenskih in rimskih grobov. Nekropolo sestavlja več grobnih kompleksov, ki so med seboj ločeni s praznimi prostori. V nadaljevanju proti jugu se grobovi na sedlu, kjer stoji cerkev Sv. križa, prekinejo, vendar se začno takoj za cerkvijo zopet kopičiti. Hrib, ki zaključuje tamkajšnje njive, je bil prav tako poln grobov in se končuje s tremi velikimi gomilami. Ozki hrbet hriba se nadaljuje proti glavnemu gorskemu masivu na jugu v smeri Križnega vrha, kjer se delno še vidijo okopi nekdanjega gradišča. Na hrbtu hriba za Sv. križem se pridružujejo halštatskim grobovom latenski v dveh skupinah, med katerima je ozek presledek. Še dalje zahodno od hriba Slepšek, od tega ločen z ozko dolino, se podobno zaključuje v mokronoški ravnici drug kopast gorski hrbet pri vasi Ostrožnik. Bogata nekropola je ležala na pašnikih nad vasjo, kjer se gorska veriga zadnjič prevesi. Špičasti hrib, strma višina na pogozdenem slemenu med vasema Logom v dolini in Debencem na hribu, je že nekoliko ločen od prejšnjih najdišč. Na omenjenem slemenu je bila 3 m visoka in v obsegu 90 korakov široka gomila, kjer so izkopali 20 mladohalštatskih skeletov."
Ob teh klasičnih mokronoških nekropolah so ostale postojanke iz tega časa manj pomembne in bolj medlo dokumentirane. Tako se omenjajo grobovi iz tega časa pri Martinji vasi, na Sižinki pri Sv. Florijanu (ob cesti proti Sevnici), pod Žalostno goro. Rutar, LMS 1889, 57. KLDB, 266. Pečnik govori le o rimskih grobovih "od trga proti Sv. Florijanu" IMK 14, 1904, 39.
Bolj določen je Pečnikov zapis, ki omenja gradišče v gozdu Priča, južno od Mokronoga, s še dobro vidno naselbino in gomilami na Tekavčičevem posestvu. Cfr. Pečnik, IMK 14, 1904, 39. Po legi bi lahko k temu najdišču sodile tudi gomile iz Gor. Laknic (s. v.).
Tretjo železnodobno postojanko omenja Pečnik nedaleč od zaselka Sv. vrh na poti proti Malkovcu. Bliže Sv. vrha naj bi bila naselbina, bolj proti Malkovcu pa gomile. Morda sodijo v isti sklop tudi gomile, ki jih v rokopisu omenja Pečnik (Novo mesto, 49) blizu zaselka Brezovica, v gozdu mokronoške graščine, "če se gre iz Mokronoga na Sveto goro".
Pomembna je prva skupina nekropol zahodno od trga (Slepšek, Sv. Križ, Ostrožnik), ki sodi zanesljivo k istemu naselju (na Križnem vrhu [?], kakor omenja Pečnik IMK 4, 1894, 8, in IMK 14, 1904, 39 "več prazgodovinskih stanovanj."). Raziskoval jih je intenzivno Pečnik v letih 1884-86 in 1888, delno še 1900 in 1901. Le skromno je izkopavala pri Sv. Križu vojvodinja Mecklenburška 1908 (Ložar, GMDS 15, 1934, 19). Izkopavanje je zaradi prvih latenskih grobov na Slovenskem od vsega začetka zbudilo veliko pozornost, ni pa bilo nikoli sistematično obdelano in objavljeno. Ohranjeni niso niti načrti niti grobne celote. Števila prekopanih grobov ni več moč ugotoviti, Pečnik omenja (v rokopisu, gotovo pretirano) 1500 grobov. Po Pečniku so raziskovanja utihnila. V NM Lj so prišle le še skromne najdbe leta 1930 (Ložar GMS 11, 1930, 22). Leta 1935 je W. Schmid izkopal na Križnem vrhu halštatsko hišo, vel. 6,9 x 3,3 m. Jutro, 2. 9. 1935. Časopisno poročilo govori o halštatski, latenski in rimski keramiki; v NM Lj so ohranjene le skromne halštatske črepinje (inv. P 13128 - 13129).
Gradivo sega časovno še v čas kulture žarnih grobišč (predvsem zaključeni kompleks Ostrožnika, delno tudi Slepšek in Sv. Križ) in se nadaljuje skozi vse halštatsko obdobje; od tod poznamo tudi za sedaj najbogatejše latensko grobno gradivo (od Lt B 2 - D), tako da moramo računati z nepretrgano naseljenostjo od sredine mlajše kulture žarnih grobišč do prihoda Rimljanov (od ca. 900 pr. n. š. dalje). Gradivo izvira iz planih žganih (tudi skeletnih [?] grobov in gomil in pomembno predstavlja dolenjsko halštatsko kulturo. Mokronog ima najboljši žarnogrobiščni in latenski kompleks Dolenjske (mokronoška skupina nasproti mariborsko - ruški za časa KŽG; Gabrovec, Bled [1960] 113 ss, in mokronoška skupina kot predstavnik keltske latenske kulture v Sloveniji: S. Gabrovec, AV 17, 1966, 181 ss); zato je gradivo pogosto pritegnjeno v širše primerjave.
Še vedno najboljši pregled daje Hoernes, WPZ 2, 1915, 113 ss. Celotno latensko gradivo objavlja sedaj Gabrovec AV 17, 1966, 176 ss, tab. 1 - 13. Glej še Müller - Karpe, Carinthia I, 141, 1951, 670 ss. Precej gradiva prinaša A. Müllner, Typische Formen (1900) tab. 12/3, 5, 9, 10-11, 13; 13/2, 6; 14/1, 4, 6, 10, 13; 21/1-3, 5, 9, 14-17; 36/1-5, 11, 4, 16; 37/1-5; 38; 39/1, 5-7; 40; 41/1, 2, 7, 8, 12; 42/1, 6, 15; 24/3-4; 27/8; 30/3. Več je bolj ali manj dragocenih zapisov iz časa izkopavanj. Deschmann, MAGW 15, 1885 [70] ss. MZK 11, 1885, LXXVII. Od njega glej še že omenjeni Führer (1888) 49 ss, 56 ss, 66, 75 ss, 88 ss, 105, 108, 115. Rutar LMS 1889, 46, 50, 57. MZK 17, 1891, 138. Szombathy MAG 18, 1888 [92] ss. MAGW 22, 1892 [20]. MAGW 32, 1902 [43]. Pečnik IMK 4, 1894, 8; o. c. 14, 1904, 38 ss. Manj zanimivi so zapiski v Argu 1, 1892, 10, 45, 99; 7, 1899, 24, 26, 162; 9, 1901, 141; 10, 1903, 15. Druge številne omembe so povzete iz že citirane literature. Omenjamo še: Steklasa, Šentrupert (1913) 7 ss. GMS 1, 1919-20, 20 ss, Jutro, 5. 11. 1942. Slovenski Poročevalec, 28. 8. 1950.
Rimsko. V kompleksu glavnih prazgodovinskih nekropol zahodno od Mokronoga se omenjajo sporadično tudi rimski grobovi. Glej že cit. poročila. Prav tako pri cerkvi sv. Florijana. Rimsko poslopje omenja Pečnik na hribu, kjer stoji danes grad. Pod hribom v hosti od trga proti zahodu je bil najden zaklad rimskih novcev (ca. 4000, največ iz časa 250 do 300). Pečnik IMK 14, 1904, 39. Posamezni novci in rimske starine se omenjajo že zgodaj. Hitzinger, Novice 13, 1855, 54. Jarc, o. c. 38, 1880, 418 (novec Anastazija); rimske novce je poslal baron Berg tudi v Joanneum: JJ 69, 1881, 15. Zadnji novec iz Mokronoga, najden na njivi "Na klancu" je prišel v NM Lj med zadnjo vojno (Akc. 20/1943).
V gozdu Zapečar (Pečarjev hrib), 15 minut jugozahodno od Mokronoga so Ajdovske jame, kjer naj bi bili že Rimljani kopali svinčeno rudo. Freyer, MHK 6, 1851, 27. Po njem tudi Premerstein, Rutar, Römische Strassen (1899) 26 in drugi.
Najdbe hrani NM Lj, inv. P 1511-1570, 1583-1664, 1656-1735, 17399, 1743-1801, 1823-1920, 1923-1924, 1926-2041, 6237-6254, 10597-10646, 13148 (Slepšek); 1571-1582, 6889-6895, 10653-10698, 12300-12301 (Sv. Križ); 3486-3496, 3499-3512, 3514-3517, 3519-3531, 3534-3545, 3562-3565, 3567-3576, 3582-3586, 3588-3594, 3596-3613, 6288-6289, 6319-6321, 6655-6656, 10647-10652 (Mokronog); P 2651-2710, 10255-10290 (Ostrožnik); P 3587 (Ribjek); P 13128-13128. NM Dunaj: inv. 34678-34689; 37590; 32910-32945; 65833-65910.P 1645-1647; 1740-1742 (Špičasti hrib); 1922. Rimsko gradivo: NM Lj: inv. R 1762 in 8127 (Ostrožnik), R 1763 do 1769, 1775-1781, 5241-5246.
Nejasna in negotova so poročila o zgodnjesrednjeveških najdbah. Staroslovensko črepinjo omenja Dnevnik akc. NM Lj, 6/1940. Ložar, ZUZ 17, 1941, 145, omenja, da je W. Schmid ugotovil staroslovenske ostaline pri Sv. Križu. Ne čisto zanesljiva je tudi že omenjena najdba novca Anastazija.
