Doba:
Najdišča v območju Mihovega in Gorjancev nad Šentjernejem topografsko še niso zadovoljivo odrejena, čeprav je ta kompleks arheološko zanimiv, saj sega poselitev od mlajše kamene dobe do zgodnjega srednjega veka. Najbolj izčrpno so posamezne točke opisane v Kušljanovih Spominih, ki jih je priredil Pirkovič v Situli 10, 1968, 110 ss, ter v rk. zapuščini pisem Kušljan - Müllner in Kušljan - Szombathy. Latensko gradivo rimskega grobišča Na hribcu pri Mihovem (v slovstvu pod Mihovo) je obdelal Šribar v neobjavljeni disertaciji Problemi prehoda poznega latena v zgodnjerimsko dobo v dolini Krke (Ljubljana 1964); del grobnih enot in njihovo vrednotenje je opravil Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht (München 1965). Kasnorimske in zgodnjesrednjeveške najdbe iz Pendirjevke prinašata S. Petru, Nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz Gorjancev (AV 18, 1967, 435 ss) in Werner, Die Langobarden in Pannonien (München 1962).
V slovstvu omenjeno najdišče Pendirjevka oz. Pendir (Kušljan, Situla 10, 1968, 37 in 111) obsega ledine v okolici nezaraščenega vrha 687 m in je zbirno ime - podobno kot Grobišča - za te postojanke, enako kot pojem Gorjanci v inventarni knjigi NM Lj.
Grobišča (oz. Na grobiščih po Pirkoviču, Jutro, 10. 5. 1943, 4) je zbirni pojem (Situla 10, 1968, 118) in vključuje ledine V brezju, Gavge, Šterna, Britof, Polom, Dobrinčeva in Bregarjeva košenica. Zajema torej severno pobočje vrha in severozahodni izrastek mimo kote 609 m.
V gozdu Tisovec ob Belem potoku (rk. korespondenca Müllner - Kušljan, 4. 1. 1897) pod Zidanim gabrom (jugovzhodno od vrha 687 m) so našli na površju 58 cm dolg bronast meč (NM Lj, inv. P 4370, v inv. knjigi vpisan pod najdiščem Grobišče), ki ga postavlja Schmid, Carniola 2, 1909, 127 (gl. tudi Müllner, Typische Formen [1900] 4 in tab. 10/6) v pozno bronasto dobo.
Od kote 687 (vrha Grobišč) vodi skoraj ravna široka steza (Hrvaška pot) mimo sedla Vratolom in Zidani gaber (del predela "V vrheh") v prelaz Krči. Le nekaj korakov levo od kolovoza in 400 m južneje od kote je ok. 50 x 10 m velika kasnorimska utrdba v Zidanem gabru (to najdišče poimenujejo v LZ 10, 1890, 383, kot ledino Zagorevni kamen) s 60 cm debelimi, trdno iz apnene malte, mešane z drobci opeke, zgrajenimi zidovi, ki so bili poslikani z rdečo in zeleno barvo. Zraven trdnjave je odkril Pečnik (MZK 23, 1897, 104, in IMK 14, 1904, 194 ss) 5 x 5 m velik kvadraten zidan vodnjak. Tudi v trdnjavi so bile cisterne za vodo vel. 1 x 2 m (Pečnik, Vojvodina Kranjska [1912] 26). Kušljan je tu izkopal kos prazgodovinske zapestnice, bronast rimski črnilnik, železno ledvičasto pasno spono in koščen ročaj, Pečnik pa številne drobce rimske keramike (DiS 5, 1892, 225).
Pečnik omenja (Vojvodina Kranjska [1912], 26), da so v hišah trdnjave v Zidanem gabru našli grobove s pridanimi glavniki in noži. To bi se skladalo s podatkom pri Kušljanu (o. c. 36 in 112), da so 1883 odkrili na Zidanem gabru obzidane skeletne grobove (analizo dveh okostij prinaša Vram, Argo 9, 1901, 142 ss) s pridano srebrno pasno spono in koščenim glavnikom (S. Petru, o. c., jih pripisuje Langobardom in navaja kot najdišče napak ledini Na ulici). O teh grobovih pišeta že Deschmann, Führer (1888) 116 ss, in Müllner, Typische Formen (1900) 9 in tab. 57/16-18 in 21. V NM Lj (inv. R 2629, 2631, 2632 in 2634) in v NM Dunaj (inv. 62892-62896) so najdbam pripisali oznako Pendirjevka - grobišča oz. Mihovo - Gorjanci.
Ko je 1885 Kušljan kopal (o. c.) tod v bližini, je zadel na drug obzidan grob in našel v njem manjšo srebrno pasno spono. Pečnik (Vojvodina Kranjska [1912] 26) našteva tudi grobove v kamnitih krstah, ki naj bi imeli pridatke.
Na mestu, kjer so odkrili grobove iz zgodnjega srednjega veka, so našli tudi stožčasto glinasto utež (Knez, VS 7, 1958-59, 345).
Pečnik (MZK 23, 1897, 104, in IMK 4, 1894, 8, ter 14, 1904, 194) domneva, da je bila tu naselbina že v predrimski dobi (nekaj halštatskih predmetov prinaša S. Petru, o.c.).
Na ledini Vratolom (tudi Grmača ?), približno 100 m severno od Zidanega gabra, je Kušljan ugotovil (o. c. 112 ss) 50 m dolg zid, ki poteka vzporedno s potjo in ga ta dvakrat preseka. V okljuki steze leži Kušljanova "kovačnica", kjer je našel (o. c. 37) poleg kamnitega kladiva še halštatske statvene uteži, železne puščice, dele konjske opreme, dva rimska stilusa, mnogo hišnega okovja idr. Južno od "kovačnice" - na nasprotni strani kolovoza - je 1887 Kušljan (o. c. 112 ss) prišel do prostornega oddelka, kjer je bilo do 40 žebljev, žlindra, strelice, brusni kamni, uteži za statve, zapestnice, ključavnica ter bakrena škatlica, ob črepinjah loncev (gradivo v celoti objavljeno pri S. Petru). Material hrani NM Lj, inv. 2728-2778.
Gomila na Vratolomu je manjši kucelj z zidom na vrhu tik jugozahodno od vrha 687 m in vzhodno od Hrvaške poti. Tu je Kušljan (o. c.) baje našel skeletni grob.
Na stičišču stez iz Mihovega in Cerovega loga je tik zahodno od kote 687 m skala Stolec. Severovzhodno od tod sta Dobrničeva in Bregarjeva košenica. Kušljan je opazil na samem vrhu do pol metra debelo plast oglja, s črepinjami pomešanega pepela in kosti. V tem območju so dobili tudi izkopanine (NM Lj, inv. 4477-4478, vpisane pod Bregarjeva košenica, P 4500 pod košenica, P 4463 pod Grobišče v Gorjancih ter R 2714 in 2910 pod Grobišče v Gorjancih).
Na severu Grobišč so ostanki srednjeveškega dvorca Hohenau, ki stoji na prazgodovinskih temeljih (Situla 10, 1968, 37 in 110 ss).
Ledina V brezju leži (zahodno ?) pod Dobrničevo in Bregarjevo košenico. Sprva je tu kopal Schulz ok. 1887, vendar nam njegovi izsledki niso znani; Kušljan (o. c. 113) je z dvema ločenima sondama kopanje nadaljeval in v obeh našel večinoma prazne srednjeveške grobove. Izmed petnajstih grobov v drugi poizkusni jami sta imela pridatke le dva: 10 zapestnic, 20 jagod, iz modrega stekla, tri pasne spone in majhen, verjetno rimski novec.
Nad ledino V brezju je zaobljen hribček Gavge. Tu je Kušljan našel (o. c. 113) dve okostji brez pridatkov. NM Lj hrani s tega vrha dva prazgodovinska predmeta inv. P 4954-4955.
Na južnem vznožju Gavg je še do 1 m globoka okrogla jama (ledina Šterna ?).
V hribu nasproti Pendirja (pod Sv. Miklavžem ?) je skoraj nepristopna votlina Huda peč, kjer so menda našli oglje, kosti in črepinje (Kušljan, o. c. 111).
Tik južno od vasi Mihovo je starejši naselitveni kompleks, ki se pričenja na ledini Na ulici (hiša A. Zagorca) ob poti v Gorjance. Med hišo in vasjo je lastnik pri rigolanju zadel na rimske grobove (Müllner, Argo 7, 1899, 86 ss).
Prav tako južno od vasi je na pašniku Trnišče (Situla 10, 1968, 39, op. 70), prazgodovinska naselbina. Kušljan (o. c. 115) je tu videl 40 m dolg in 4 m visok greben in ga delno prekopal. V njem je našel dokaj železove žlindre in je zato tu domneval latensko topilnico.
Na južni strani Trnišča je na ledini Glavica odkril (o. c.) bivališče, spleteno iz protja in ometano z ilovico. V notranjosti je bilo mnogo črepinj, nekaj brusov, fibula, dva vijčka in dva keltska srebrnika, od katerih pripada večji t. i. hrvaški skupini, manjši pa tipu Karlstein (Schmid, Bericht - Rudolfinum 1907 [1908] 39 ss). - Z Glavice hrani NM Lj predmete inv. P 4799-4800 in 5075.
Blizu Trnišča je med Mihovim in Kobilskim potokom 100 x 50 m velika ravnica - prazgodovinska naselbina, - kjer so našli v zemlji črno oglje, drobce lončenine, kosti idr. Ob vznožju grebena je bilo manjše zidano poslopje. Tu so pri prekopavanju našli kos kamnitega praga in bronasto sponko (Kušljan, o. c. 115).
V Bratkovičevem (p. d. Frkoletovem) vrtu na ledini Na hribcu (parc. 1655 in 1657) v Mihovem je Kušljan pričel izkopavati 18. 8. 1899 in so dela trajala z večjimi presledki do 15. 2. 1903. V tem času je izkopal 509 grobov, pretežno latensko - rimskega prehodnega obdobja, in dve pepelišči za sežiganje mrličev (o. c. 100).
Grobovi so bili zvečine žgani, odkril pa je tudi mnogo skeletnih pokopov. Kot posebnost tega grobišča Kušljan navaja (o. c.), da so bila nekatera trupla deloma sežgana, z izjemo glave, ki je ležala v takih primerih do pol metra vstran in je imela v ustih majhen novec. Vendar je treba to razlagati s podatkom, da je pri njegovem načinu kopanja s frontalnim izkopom lahko prišlo do nejasnosti glede pripadnosti najdb posameznim grobovom (gl. k temu tudi pripombo pri Garbschu, o. c. 114, in tu objavljene grobne enote na tab. 42/12-13; 44-47/19). To potrjuje tudi sam Kušljan, ko pravi, da je zasledil do globine 1,80 m tako halštatske, latenske, rimske in še kasnejše grobove ter, da je v globini pol metra večkrat zadel na rimski grob in pod njim še na keltskega (o. c.).
Med značilnimi grobnimi celotami omenja sam Kušljan take, kjer je dobil po dva meča ali po dva ščita. Navaja tudi nadbo ženskega groba, kjer je našel dve zapestnici, dve nanožnici in štiri fibule, v 3 m severneje odkritem moškem grobu pa čelado, meč in sulico. Najbolj izrazito osvetljuje ta prehod iz poznega latena v rimsko obdobje grobna enota, ki jo objavlja Schmid, Bericht - Rudolfinum 1907 [1908], 40: dva keltska srebrnika, srebrna kasnolatenska fibula, bronast prstan z uvitim okrasom, pletena zapestnica in deli pasnega okova, ter inventar groba, ki ga objavlja Beninger, Wiener Beiträge zur Kunst und Kulturgeschichte Asiens 9, 1935, 35 ss, s sigillatnim krožnikom (s pečatom BITO) ter ščitom, sulico in mečem, na katerega nožnici sta upodobljena konja, ki se vzpenjata ob drevesu življenja.
Pri zaključnem pregledu gradiva, izkopanega na tem grobišču, našteva Kušljan (o. c.) več ko 45 mečev, 150 zapestnic, med njimi nenavadne latenske steklene narokvice (Haevernick, Situla 1, 1960, 121, in Glasarmringe [1960] 166, Gruppe 8 b, Nr. 87), in 50 ščitnih grb, štiri železne čelade, veliko sulic, železnih sekir, nožev, pasnih spon, steklenih, posrebrenih ter pozlačenih jagod z ovratnic, več ko 100 fibul, od tega 30 srebrnih (dve težki po 0,5 kg), dve bronasti posodi ter številne lončene posode. Med najimenitnejšimi najdbami navaja 47 srebrnih predmetov, žlahten rdeč kamen in bronast kip jezdeca.
Gradivo je spravljeno le deloma v NM Lj, inv. P 4472-4475, 4797-4798, 4816, 4939-4940, 6234-6236, 6292-6316 in R 3336-3348, 3352-3396, 3420-3430, daleč največji del v NM Dunaj, inv. 37633, 52050-53602.
Doslej so pisali o tej zelo pomembni nekropoli poleg naštetih še Werburg, MAGW 31, 1901 [24 s]; Told, MAGW 33, 1903, 68; Ložar, GMS 15, 1934, 49, in 74; Ložar, ZUZ 17, 1941, 140.
Z območja Mihovega je tudi tulasta sekira iz mlajše bronaste dobe (Schmid, o. c.; Ložar, Vodnik [1931] 33; Gabrovec, Dolenjska [1956] 14).
Kušljan omenja pri vasi tudi štiri velike neprekopane gomile (rk. Razno II/10, 16. 1. 1902).
