Doba:
Pod strmo jugozahodno steno udorne doline Sapendol med Gradiščem in Škocjanom (425 m in 183° S od cerkve v Gradišču v nadm. višini 410 m) se odpira obokast vhod v manjši spodmol. Katastrska št. DZRJS 1496.
Že v prejšnjem stoletju je tukajšnje jamske sedimente raziskoval C. Marchesetti. V dveh kulturnih plasteh je odkril fragmente prazgodovinske keramike, nekaj kamnitega orodja in ožgane ter razlomljene živalske kosti (Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 11, 1889, 18. Battaglia, Alpi Giulie 25, 1924, 124, in Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 15, 1942, 20, ter BPI, vol. fuori ser. 67 - 68, 1958 - 59 [1960] 404. Leben, Acta carsologica 2, 1959, 242). Ostanke posod krase plastična rebra, preluknjana ušesca in manjši zobčasti odtisi. R. Battaglia datira najdbe v eneolitik in jih vzporeja z analogno keramiko iz Tominčeve jame. Že sam opis teh fragmentov pa nam kaže v mlajši čas. Taka plastična dekoracija je namreč bolj značilna za kaštelirsko keramiko pozne bronaste dobe.
V literaturi se jama omenja še kot Caverna Pečina in kot Ceverna di Sapendol.
Za arheološka najdišča okrog Škocjana je treba upoštevati tudi najdišča pod gesli: Matavun, Dane pri Divači, Škocjanske jame in Gradiščee pri Divači. V strokovni literaturi so vsa ta najdišča pomešana, neenotno interpretirana in so bila največkrat obravnavana pod geslom Škocjan.
